Dobro napisano.Ne vem, neke hude težave imate s sabo, da sodeč po tem jamranju nekateri svojih otrok niste bili sposobni vzgojiti, da jim lahko zaupate.
Trije moji imajo izpit, vozili od prvega dneva samostojno takoj družinski avto, rezultat en podrajsan odbijač zaradi stebrička in en razbit karter zaradi slabega opazovanja, kake kamne je zmrzal nanosila na makadam. En je še isti dan, ko je dvignil kartonček pobasal punco in sta popoldne skočila na morje. 400 km. Tankal je za svoj denar. Z enim smo malo vozili tudi pred izpitom (torej "s spremljevalcem"). Sicer pa je inštruktor družinski prijatelj, kjer kandidat sicer na gre z minimumom ur na izpit, naredi pa skoraj vsak, ko on reče, da je usposobljen. Ko so imeli izpit, nas je kot družino zmeraj vozil najmlajši z izpitom, ki je bil zraven. Kamorkoli, tudi v Dolomite na smučanje.
Z vzgojo se je treba ukvarjati prej, potem pa je treba zaupati v svoj rezultat. Lastna ali tuja napaka pa se lahko zmeraj zgodi, ne glede na to, kdo je za volanom. Nihče ni supermen in brez napak. Načeloma bi moral mladec zaradi fizičnih prednosti voziti bolje kot 40 ali 50 letnik. Možno je, da je pri kom sicer res kaj narobe, da temu ni tako. Običajno je sicer narobe pri starcu v glavi in ne pri mladcu.
Mladec že ima boljše reflekse, vid, itd.. Ampak izkušnje so običajno vse to nadomestile.
Zato pa mi je ta vožnja s spremljevalcem dobra ideja.