smo zašli s teme, ampak ja, človek se spreminja in okoliščine v katerih živimo se spreminjajo. sam lahko rečem, da sem se v času zakona spremenil, po zakonu še bolj. isto trdim za njo. in tukaj je še vse ok. imam se in imamo se pravico spreminjat. v to nikoli nisem dvomil in nisem obsojal. imamo pravico odločati se. narobe je, da odločitev drugega ne sprejmemo in potem se razvije kar se razvije.
vsak reče, a nisi videl. ne, nisem videl. videl sem posamezne izseke, ki pa niso bili namenjeni meni in sem jih sprejel oz ignoriral. pač niso bili moja stvar. ni moje kako se ona obnaša do tega ali onega. nimam pravice vleči vzporednic na sebe in sklepati.
in potem otroci, prvi, drugi, tretji. z vsakim naslednjim sem opažal ugašanje energije. pravijo poporodna depresija. no, men se zdi bolj poporodni egoizem, egocentričnost, posesivnost, padec samozavesti. nič se ni dalo narediti, vse bo jutri, nobene volje do ničesar, umikanje vsemu. a sem upal, upal, da mine. poporodna depresija pač. pa se je malo umirilo, mogoče bi rekel sem sprejel nove okoliščine, spremembo, potem drugi otrok..ponovitev..še slabše. sem tudi to sprejel. pač v dobrem in v zlu. ne moreš se umaknit, ne moreš bežat. otroc so..ona je. rabi me. potem pogovori o tretjem, ne bi..in nosečnost. k strela z jasnega. rojstvo..navzdol. in vse sem sprejel. spet. sej bo, bo minilo. dobro nam gre. imamo vse. kaj nam manjka..
vse do enega bednega dne, ko sem zajebal in nisem šel z njo k zdravniku z najmanjšo. vedno sem hodil. da sem vozil, da ni bilo treba iskat parkinga, da sem počakal v avtu blizu, da sem kaj pomagal. občasno, da sem šel v ambulanto zraven, ker sme uredil parking itd. takrat sem zajebal. zame rutinski pregled, z morjem parkingov..zajebal. konec..zajebal.
klic. s tamalo je full narobe. kaj je narobe? poklič v zd pa ti bodo povedal. povej mi kaj je narobe prosim. ne, ne bom. bi šel zraven in bi slišal. pokliči zd in naj ti povedo. prosim povej. ne, hudo je narobe, nisi šel zraven, pokliči v zd.
kličem v zd. konec ambulante, pokličite v ponedeljek.
letim dam, razbijem avto. pridem..kaj je narobe. ne povem, pokliči v zd. sem klical, ni nobenega. tvoj problem. šel bi zraven in bi vedel.
vse to mrtvo hladno, brez čustev. takrat je nekdo prižgal luč na koncu tunela. takrat sem dojel s kom živim in s kom naj bi živel. takrat sem dojel, da to ne gre nikamor. svet se mi ni sesul, ker ga je sesulo to, da je z otrokom nekaj hudo narobe.
da bo tako, nisem slutil. da živim s takim človekom..nisem sanjal. sem se pa odločil, da živel ne bom. ko sem se sestavil, prišel k sebi, ko je prvič prišlo do resnega krega po tem spoznanju sem rekel ne. ločujem se, ali ostajam zaradi otrok. in je rekla loči se. in tisti obraz, tista hladnost tistega sončnega spomladanskega petka je od takrat vedno na sporedu. hladno laže, zanemarja otroke, jih odvrača. uničuje.
preživel sem tisti petek in preživim vse ostale petke. vse skupaj je samo še igra. igra, ki jo igra ona jaz pa gledam. gledam otroke, ki so v tej igri kolateralna škoda. in se sprašujem to kar sprašujem vas v tej temi. bi bilo otrokom bolje, če bi se umaknil. kako se boriti vem. kaj pravi sistem vem in sem okusil. kaki so procesi, pravice, zakoni..vse vem. ne vem samo kaj otroci doživljajo, nosijo v eni opciji in kaj v drugi.