Poizkusi se postaviti še v obratno situacijo. Ti ali eden od tvojih bližnjih potrebuje novo srce. Dolgo časa ni nobenega dajalca, potem pa se končno pojavi en ponesrečen motorist s točno tvojo redko krvno skupino. Za časa življenja se je opredelil kot dajalec in zdi se, da boš po dolgem času lahko spet vstal s postelje in naredil par korakov, pestoval otroke ali vnuke in morda celo po 10 letih spet seksal z ženo. Novo srce bo ob sodobnem zdravljenju delovalo 10, 20 ali še več let.
Ampak - družina umrlega nasprotuje presaditvi. Pravijo, da želijo v miru in spokojnosti žalovati. Pravijo, kot mamca tule, da dokler živi še kateri organ, njihov bližnji še ni mrtev. Dosežejo svoje, aparate ugasnejo in čez 10 minut je srce neuporabno in se začne razkrajati. Namesto, da bi razmišljali, da bi lahko srce njihovega bližnjega živelo naprej v nekom drugem.
Razočaran greš domov, v naslednjih 2 mesecih pljučna hipertenzija naraste preko meje za presaditev, umaknejo te s seznama čakajočih in par tednov kasneje se v grozljivi agoniji počasi utopiš v lastni plazmi, ker srce ne zmore več črpati krvi ven iz pljuč.
... Well? Pa mi ti sedaj povej, ali je bolje, da nekdo žaluje ob truplu z s 15cm lepo zašito rano na prstem košu, ki je itak pokrita z obleko ali pa da par ljudi umre v agoniji odpovedi organov?
Bottom line je, da imajo ljudje patološko čustven odnos do razkrajajočega se trupla.
Če se že imaš za razmišljujočega človeka, poizkusi kdaj vsaj malo premisliti še o drugih pogledih na situacijo. Bistvo streljanja s topovi je, da klatiš vse povprek. Precej neumen pristop v neki racionalni debati.