Citat:
Pozdravljeni. Sem Martina, "dohtarca", tako kot moj mož Feliks. Delava v
> bolnišnici. Zgrožena ugotavljava, da nama želi država s svojim groznim
> vodstvom znižati plačo, ki je že zdaj mizerna. Z dežurstvi zasluživa
> skupaj namreč samo 15.600 evrov neto na mesec. Ker s tem ne moremo
> preživeti, morava še vse popoldneve delati v zasebni ordinaciji. Imava
> namreč dva šoloobvezna otroka in živimo zelo skromno. Otroci stanejo
> zelo veliko, saj so vsako leto pol leta v Ameriki, da se naučijo malo
> angleško. Veliko stane tudi hiša z bazenom, moj mož namreč ne more v
> službo, če prej vsaj malo ne plava. Ker naju nikoli ni doma, ne moreva
> poskrbeti za gospodinjska opravila, zato nujno potrebujeva hišno
> pomočnico, ki je zelo draga, saj hoče celo po tri evre na uro. Skratka,
> vsi naju lupijo, kjer se le da. Tudi najin terenec je bil drag, da niti
> ne omenim registracije. Nujno ga potrebujeva, kadar se odpraviva na
> Pekrsko gorco po gobe. Približuje se tudi leto 2012 in v ta namen smo
> kupili manjši, osemnajstmetrski čoln, ki je zasidran v Portorožu. Mož se
> namreč boji, da bo vesoljni potop in nekako pač moramo preživeti. Veliko
> stane tudi gradnja manjšega vikenda na Pohorju, pozimi se je namreč zelo
> neprijetno voziti v dolino, ko gremo na smučanje. Dodatne stroške nam
> zdaj v začetni fazi povzroča še lokal najstarejšega sina, ki ga je odprl
> na mariborskem Lentu. Njemu namreč šola ni šla tako kot drugima dvema
> najinima otrokoma, zato smo mu morali malo pomagati, da lahko dela, kar
> mu je všeč. Zdaj, ko nam bodo vzeli težko zasluženi denar, pa ne vemo,
> kaj bomo. Joj - kaj bo z nami!