Glede na to, da gre za precej osebno zgodbo in zraven veliko čustev, na sarkazme ne mislim odgovarjat, pozabi kofetkanje. Očitno tud stari prdci kot si ti niso doživeli v življenju dovolj, da bi imeli širino.
V tem primeru je šlo za dva, moja dva, ki sta zaradi preteklih okoliščin hodila 20 let na zmenke, skupno premoženje je bila zgolj kamp in smučarska oprema. Seveda smo otroci rasli z obema, odrasli, rojevali so se vnuki obema, čeprav uradno niti fizično nista živela skupaj. Nihče ni pomislil, da se lahko zgodi bolezen, pa se je. Takrat ti nekdo ne obesi izvenzakonske skupnosti, ampak jo rabiš zaradi čisto osnovnih človeških stvari, recimo komu zaupaš, da bo odločal v tvojem imenu, ko boš nezavesten, kdo te bo lahko negoval, kje in kako boš pokopan in podobno. Sploh je to pomembno, če imaš poleg še pohlepno in žleht sorodstvo. In ja, ne kofetkanje, ampak na čigav naslov pride patronažna sestra je kar velik dokaz za priznanje izvenzakonske skupnosti. Širše dokazovanje v tem primeru niti ni bilo potrebno. Je pa moja mati pohlepneže šokirala, ker se je odpovedala vsemu dedovanju, še danes slišim kako so padle čeljusti dol.