Citat:
PISMO BRALKE
Pozdravljeni,
ob prebiranju članka z naslovom »Pogrešani žrtve nove droge?«, objavljenega 12. 3. 2016, sem dejansko obnemela pri branju vrstic, ki opisujejo dogajanje nekega večera na Ravnah na Koroškem.
Zakaj?
S prijatelji se nam je pred kratkim dogodilo ravno nekaj podobnega, prav tako na Ravnah na Koroškem. Iz opisa razberem tudi, da smo se verjetno nahajali v istem gostinskem lokalu.
Glede na to, da smo domačini, po navadi odhajamo domov ob različnih urah. Če kdo še ostane, pač gre na koncu domov sam. To se nam ni nikoli zdelo kaj posebnega, z mišljenjem, da tako blizu doma se ti pač res ne more kaj pripetiti, tudi če sredi noči sam odtavaš proti domu.
Tudi tiste noči jih je že večina odšla domov, ostali smo le še trije. Eden je bil pred lokalom ter se pogovarjal z znanci, dva pa sva bila v lokalu pri šanku ter se pogovarjala z mojimi znanci. Nič posebnega. Po mojem komentarju, da dveh pijač, ki sem ju imela postavljeni cca. meter stran od sebe, ne bom popila, je prijatelj zatrdil, da ju bo spil on, ter to res storil. Po približno desetih minutah je rekel, da ne more več stati ter da se gre usest k mizi, kjer smo sedeli prej. Ko sem končala pogovor z znanci, sem ga šla iskat, vendar ga nisem našla nikjer. Pomagal mi je tudi prijatelj, ki je poleg naju še bil v lokalu. Nisva ga našla nikjer, kakor da se je ugreznil v zemljo. Ni se javljal na telefon, ni odpisoval na sporočila, nič. Celo pot do doma sva ga klicala po telefonu … nič … nič … Ko sva prišla do doma ter videla, da ga tudi doma ni, naju je seveda začelo zelo skrbeti. V paniki dejansko nisva vedela, kaj naj storiva. Po treh urah, odkar je odšel, se je javil na telefon ter s paničnim glasom ter v joku dejal, da je zunaj nekje, da nekje visi čez ograjo ter da bo zmrznil, če ga takoj ne najdemo. Oblečene je imel hlače ter majico s kratkimi rokavi, zunaj pa je bil sneg ter krepki minus. Prijatelj je stekel nazaj do lokala ter ga NA VELIKO SREČO našel pred lokalom, kjer je res visel čez ograjo.
Po njegovih besedah, kar se pač spomni, so mu nekaj minut po popiti pijači odpovedale noge. Dejal je, da je komaj in komaj še prišel iz lokala, v upanju, da mu bo na svežem zraku bolje. Ve še to, da se je na poti iz lokala vsakemu naslanjal na rame, ker še glave ni mogel več držati pokonci. Nato pa tema … Umazan je bil do kolen, vendar ne ve, kje je hodil. Dejansko še danes ne vemo, kje je bil, v bližini gotovo ne, saj smo pred odhodom domov preiskali vso bližnjo okolico. Rekel je, da je čutil, da mu v žepu vibrira telefon, ampak je bil tako odsoten in nemočen, da sploh ni vedel, kaj mora dejansko storiti z njim. Dejal je tudi, da je razmišljal, da bo umrl, ker ga nihče ne bo našel, saj se ni mogel premikati. Na srečo je čez čas prišel nekoliko k sebi, da se je nekako vrnil do lokala in se je lahko oglasil, v nasprotnem primeru obstaja možnost, da bi zunaj zmrznil ali končal kot fanta, izginula v Mariboru. Prav tako kot v primeru, že opisanem na vaši strani, na željo prijatelja, ki smo ga iskali, zgodbe nismo posredovali policiji.
Ker je primer, objavljen na vaši spletni strani, res podoben našemu ter sem slišala še za en podoben primer na Ravnah na Koroškem, naprošam javnost, sploh prebivalce Raven na Koroškem, da takšne dogodke takoj prijavite na policijo in informacije o tem ustno širite, da bodo ljudje bolj pozorni na dogajanje v lokalih ter tudi zunaj le-teh.
Zaradi objavljanja takšnih in drugačnih informacij so nekateri imeli še nadaljnje, hujše probleme, zato želim ostati anonimna. Res pa imam zelo veliko željo, da objavite to zgodbo, da bojo ljudje začeli verjeti, kaj se dogaja že v teh malih Ravnah na Koroškem, kaj šele v večjih mestih.
Ko pomisliš, da bi lahko zaradi bedarije nekoga, ki verjetno sam s seboj ne ve, kaj bi, izgubil zelo dobrega prijatelja, te stisne pri srcu. Ostaja pa odprto še vprašanje … Iz zgodbe se razbere, da sem dekle. Kaj bi se mi zgodilo, če bi pijačo, ki je bila namenjena meni, dejansko popila jaz ...
Mlade naprošam tudi, da domov odhajajo v skupinah ali vsaj parih ter naj NE puščajo zunaj ene same osebe.
Kar se trenutno dogaja v Sloveniji, je res strašljivo, ne vem, kam to vodi. Vsem, ki trenutno še čakajo na novice v zvezi z izginulimi, iz srca želim, da se zgodbe srečno zaključijo, ter upam, da se kaj takšnega ne ponovi več.
