Moj sodelavec mi je enkrat rekel... (nekateri) ljudje (si) kupujejo pse zaradi povsem napačnih razlogov...
Drži, kogar je pes ugrinil/napadel, se ga bo vedno (podzavestno) bal in bo podzavestno reagiral, ko ga bo videl. Pes pa je žival in ne človek in ta reakcija psu pove morda kaj drugega. In pes se bo počutil ogroženega. In morda (napačno) reagiral. Doma sem iz vasi (ok, malo večje vasi) in sem stanoval zraven veterinarja, ki je imel vedno pse. Ko sem bil star nekaj let, sem se lahko z njimi valjal, ležal v pesjaku, skratka, vse, pa me niso nikoli šavsnili (ja, bil sem "domač"...morda). Sčasoma sta prva dva psa poginila in je nabavil nova dva, nemškega ovčarja (tudi prva dva sta bila) in eno "ščene", ki je non stop lajalo...in takrat so se zaæele težave. Tamali je nekje čakal za grmom, da je prišel mimo kakšen neznanec in začel lajati nanj in ga obletavati...in poklical ta večjega, ki je priletel, skočil in ugriznil. Večkrat. In šel "spat" zaradi teh ugrizov. Ščene je ostalo, prišel je nov ovčar. Zgodba se je seveda ponovila...mali je zagnal "paniko", ta veliki je reševal situacijo...
Sedaj vidim, da je napako naredil lastnik, ker sta bila oba spuščena (večkrat na dan) in nista bila trenirana. Ja, kot sosed sem imel "pravico", da jih lahko izpustim in se z njimi zgonim po vrtu ali bližnjem gozdu (ker mali ni bil lovec, se ni jagal za srnami, pa tudi velikega običajno ni prijel tak nagon). Ne glede, da je bil veterinar, bi lahko vedel, kaj se lahko zgodi. Kriv je bil. Pika. Še kolega, ki je bil z iste ulice in sta ga oba psa poznala, je ravno zaradi take akcije (lajež in ugriz) dobil nekaj šivov po roki. Pa ni izzival.
Skratka...psi so živali in ne glede, da so cortkani in oh in sploh, je dobro, da se poskrbi najprej za varnost ljudi oz. ustrezno sobivanje. Na žalost zakon in red in pravila pri nas ravno ne delujejo tako, kot bi morala. In imamo divji zahod. Res je seveda, da lastnik MORA vedeti, kaj kupi oz. dobi in MORA poznati pasmo. Ta resnica seveda velja le v primeru, ko človek kupi psa (pa ne nekje za vogalom z ponarejenim rodovnikom blabla) uradno in ve, da se bo z njim ukvarjal. Pa ne le pol leta, dokler je kul oz. dokler je hčerka ali sin navdušen nad novo igračko. Tukaj odpove nadzor in potem pa pride do izgredov. Ker nisem lastnik psa, psov se naæeloma ne bojim, ne morem komentirati, kaj naj bi bilo najbolje za živali, nagobčnik ali ne. Že povodec (tisti humani, ne samo prek gobca) je včasih dovolj.
Eni tukaj greste v skrajnost...nekaj napovedovati ne moreš. Za psa ne moreš zagotovo trditi, da ne bo nikoli ugriznil, ne glede, kako je šolan on in njegov lastnik. Prav tako ne moreš niti za soseda garantirati, da ne bo enkrat potegnil sekiro in se šel novo epizodo filma "saw". Ali naj zaradi tega prepovemo izhod ljudi na ceste z zakonom? Ali pa zapremo vse pse v pesjake zaradi enega primera? Ne, vendar je treba zagotoviti red. Pri nakupu, vzgoji (živali in ljudi), obnašanju ipd. Tako smo pa danes tukaj...ko hočemo vse pse pobiti, pa lastnike seveda tudi...in taki filmčki so seveda samo olje na ogenj. Resnica običajno ne pride na plano.
Lastniki boste seveda hoteli imeti vse pravice, tisti, ki jih nimamo, pa (skoraj) nobene. Človeštvo gre vedno bolj v ene čudne vode in dialoga običajno ni, ker ga ne znamo več. Zato pa pridejo na vrsto zakoni, običajno skregani z logiko. Ampak, zakoni so. Ker ljudje ne znajo ali nočejo spoštovati pravic drugih, jih je treba "naučiti" z pravili, zakoni, predpisi in še čem. Včasih to zaleže, včasih ne.
Potem pa je tukaj alter...
Aja, kaj sem hotel povedati....ne vem. Lastniki bi morali poznati svoje pse, mi ostali pa bi morali poznati, kaj ob (tujem) psu NE smemo početi. Bi s tem kaj dosegli? Ne vem...razumni ljudje mogoče bi...ampak, alterjevci pa ne...