Moja motnja je disleksija. Kar precej izrazita. Še danes se spomnim, koliko sem prejokal, ko sem moral trenirati branje. Kako so solze močile knjige, ampak niso nič pomagale. Pa pisanje d, b, p, g - to je bilo meni vse isto. Eno in isto enstavno enozložno poved sem po 20x, 30x prepisal da je bila šele takrat končno pravilno napisana. Ampak sem zdrilal. Z mnogo, mnogo, mnogo vaje. Danes mi črke še vedno zaplešejo pred očmi, ampak jih imam toliko pod kontrolo, da sem sposoben en x tekst javno prebrati, če mi ga sedaj daš v roke. Po toliko vaje sem našel svoj način, kako jih fiksirati. Ne rabim rumenega papirja in posebnega fonta. Sem vesel, da se to ni dedovalo naprej, ker je bilo res mučenje.
Imam pa vseeno še vedno težave pri številkah. Kot število jo poznam, ampak ali se reče sedem in osemdeset ali osem in sedemdeset, je pa še vedno težava. Zavidam narodom, kjer ne komplicirajo in jih berejo po vrsti. Seventy eight. Na srečo jih je treba manj pogosto izgovarjati.
In pa pri tekstih v tujih jezikih. Sploh kakšna nemščina s tistimi zlepljenimi besedami.
Ja, imel sem srečo. Starša sta si vzela čas zame in vztrajala da treniram do onemoglosti. Mama ni razumela, kako je lahko njen otrok tako butast, da ne zna brati, oče je imel pa tudi sam isto težavo, tako da me je lažje razumel. Jima je pa brez pedagoških izkušenj in znanj uspelo ujeti pravo razmerje med treningom in prostim časom. Bral sem vedno samo po 10 minut. Pa eno uro pavze in spet 10 minut ... Kot rečeno - do onemoglosti dan za dnem. Tako da se mi branje na koncu vseeno ni priskutilo kot bi morda pričakoval.
Ne pravim, da bi se moja zgodba lahko preslikala na ostale otroke, da imajo ostali premalo vztrajne starše ali da premalo vadijo. Ne prodajam recepta. Mogoče kje obstaja kje kdo, ki je vadil več pa mu ni uspelo. Zgolj delim svojo izkušnjo. Ker če se prav spomnim, je bila ravno disleksija tista motnja, za katero so prihajale prve odločbe. In tisti v začetni fazi so samo dobili papir, da ne zmorejo, šele kasneje so prišli do spoznanj, da določeni kontrasti in fonti pomagajo. Ne vem pa, ali si na te barve in fonte, če tako treniraš, potem vezan celo življenje.
