Bisvo je to, da za delo v službi ni dovolj samo to, da "znaš dobro stroj popravit".
Če nisi ravno slikar, menih, svetilničar ali kaj podobnega, kjer nimaš dneve in dneve stika z nobenim, je veliko bolj od popravljanja stroja pomembno to, kako se znaš obnašat: se znaš izogibat brezveznim konfliktom, ki lahko konretno pokvarijo medsebojne odnose (če je šef nekomu npr. podaril 4 evre vreden stenski koledar, drugemu pa ne - pač je imel samo enega, ko je čistil pisarno - ni glih modro popiz.dit), obdelovanju tem, ki nimajo veze z delovnim mestom (kako grda je šefova žena), a'priori norenju, čim ni vse po tvoje (zakaj imamo avtomat za čaj, ne pa avtomata za kavo), se znat pogajat na način, da imajo vsi nekaj od tega (to mi upam ni treba razlagat), brezveznemu razkazovanju mišic (če je pa tako fino izkoristiti priliko, da sodelavec nekaj ne ve in se hkrati pobahati, da jaz pa znam),....
Kar veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiika večina ne zna. Vključno s šefi. Zato pa je tako in se s tem nima smisla obremenjevat. Itak pa nobena firma ni večna (da bi kakšna obstajala že od Mezopotamije, na primer) - dokler je tu, nam bo dajala kruh, kar je pa tudi fino in čisto dovolj.
PS: Če boš malo premislil, boš videl, da se da vse situacije na delovnem mestu zreducirati na dve "national geographic" imenovalce: a) on/ona ne sme imeti več kot jaz in b) jaz sem boljši/a od njega/nje. Boj za preživetje. Dokler bo človek krvav pod kožo bo tak. In ni treba, da se tu sprenevedamo, da se to nas že ne tiče, ker smo "višja bitja". Vem, pri vsej renesančni umetnosti in čudovitih rezbarijah je težko priznati, da smo še vseeno bitja, ki spimo, seksamo, žremo in serjemo. Ampak tako je. Hitreje ko to dojameš, lažje razumeš, zakaj se nekaj dogaja. In tudi lažje oprostiš.