Od obiska Nordkappa je minilo že precej let in prišel je čas, da gremo spet tja gor.
Ideja je bila, da bi šli spet z istim avtom kot daljnega leta 1993 - Citroen Dyane 6LC, letnik 1980.
http://citrovideos.blogspot.com/2011/12/dyane-goes-to-nordkapp.html
Ampak zdaj imamo mulca in smrkljo, ki nista več prav majhna, zato smo sklenili, da rabimo malce večji družinski avto.
In smo izbrali Citroen GS Super 1.3, letnik 1979.
Določili smo dan odhoda: nedelja, 20. julij 2014.
Ker pa je smrklja zbolela, smo počakali do torka, 22. julija 2014, da si je opomogla.
Takole smo v nizkem štartu pripravljeni na odhod.
Začetek je bil izvrsten, odlične volje smo drveli skozi Avstrijo in Nemčijo.
In malce pred Regensburgom padli v prvi Stau na naši poti.
Po izgubljeni uri in pol smo se prebili mimo Regensburga in okoli enajste ure zvečer prispeli v Campingplatz Glockenheide med Braunschweigom in Gifhornom.
Prevozili smo dobrih tisoč kilometrov - to je bila najdaljša dnevna etapa na vsej poti in za prvi dan je bilo dovolj.
Postavili smo šotor in utrujeni zaspali.
Campingplatz Glockenheide je na lepi lokaciji in tudi jutro je bilo lepo.
Zaslišali smo znano brnenje zračno hlajenega boxer motorja - obiskala sta nas Gabi in Guenter, GS/GSA navdušenca iz bližnjega Gifhorna.
Pripeljala sta se z lepim Citroenom GS X 2 iz leta 1976.
Gabi in Guenter sta prinesla kavo, piškote in nekaj reklamnega materiala njunega kluba GS/GSA IG, ki ga navdušeno vodita že 24 let.
Po prijetnem jutru smo podrli šotor in se odpeljali proti Hamburgu in naprej proti Danski.
Mimo Hamburga ni bilo enostavno priti, brez zastojev ni šlo.
Ker smo že večkrat pluli s trajektom Puttgarden - Rødby, smo tokrat ubrali drugačno pot: mimo Flensburga v celinski del Danske in potem čez most Østbroen.
Zvečer smo prispeli v Køge blizu Københavna in tam prenočili v kampu Vallø.
Zjutraj nas je obiskal Kim, s katerim sva pred leti službeno sodelovala.
Prinesel je nekaj steklenic odličnega piva iz lokalne pivovarne.
Kmalu je bilo treba na pot - ta dan smo nameravali priti v bližino Stockholma.
Najhitrejša pot na Švedsko je most čez Øresund.
Tole je postanek za lulanje na jugu Švedske.
Točno na tem počivališču sva s soprogo prespala leta 1993 na prvi poti na Nordkapp.
Čisto do Stockholma nismo prišli, smo pa prespali v lepem okolju - v predelu, imenovanem Kolmården.
Kamp je bil ob morju, bilo je toplo in ljudje so se kopali skoraj do polnoči.
Zame velika zanimivost - v mestecu Krokek smo na enem dvorišču opazili nekaj CX-ov in XM-ov.
Na glas sem razmišljal, da moram ustaviti in jih vse poslikati, moji trije sopotniki so pa zavijali z očmi.
Vožnja je tekla gladko, edino počivališč na cesti E4 ni bilo prav dosti.
Zato smo zavili na stransko cesto in v miru pojedli kosilo.
Mimo Stockholma smo prišli presenetljivo hitro in brez zastojev. V mestu se nismo ustavili, ker nas je čakala dolga pot na sever.
Ta dan smo prišli do Härnösanda, mesta približno na polovici Švedske.
V kampu so bili naši sosedje trije Italijani (dekle in dva mladeniča) s Citroenom C3.
Kasneje smo jih srečali še dvakrat: na Lofotih in pa na jugu Norveške blizu Preikestolena.
V Härnösandu smo z zanimanjem opazovali stare ameriške avte, ki so se vozili gor in dol po glavni ulici.
Še vedno je bilo zelo toplo in ljudje so se z velikim užitkom kopali na plaži ob kampu.
Mi smo pa nadaljevali pot ob obali Botniškega zaliva proti Finski.
Odmor za kosilo smo si privoščili v Sävarju blizu mesta Umeå.
Sävar je bil prizorišče zadnje bitke na švedskem ozemlju - daljnega leta 1809.
Takole je prezgodnjo smrt storil ubogi kačji pastir.
Spet je šlo vse po načrtu in zvečer smo prečkali finsko mejo in prespali v mestu Tornio.
V kampu smo bili sosedje z mladim parom, ki se je pripeljal z ogromnim Chevroletom Impalo.
Ogledali smo si njunega Chevyja, onadva pa našega Citroena (rekla sta, da še nikoli nista videla takega avta).
Ponudila sta pivo, jaz sem jima pa dal buteljko sivega pinota z naših gričev.
Ob pivu smo pojasnili, da nismo iz Slovaške in da položaj v Ukrajini ni poslabšal varnostnega položaja v naši deželi.
Zjutraj smo se odpeljali proti mestu Rovaniemi na meji polarnega kroga.
Finska pokrajina ni prav raznolika, večino časa je videti takole.
Šele na severu postane dežela malce bolj hribovita.
Kmalu smo prispeli v Rovaniemi in obiskali božičkovo vas in polarni krog (Napapiiri).
Kot vsak pravi obiskovalec božičkove vasi smo šli na kratek pogovor z božičkom, čeprav sta mulc in smrklja to že prerasla.
Nismo pa se odločili za nakup naših slik in videa z božičkom (prihranek: 40 EUR).
Naslednja postaja je bil Ivalo.
Najprej pa postanek za kosilo ob tem hecnem kipu.
Severno od Sodankyle postane pokrajina bolj razgibana, začnejo se vzponi in spusti.
Pri kraju Saariselkä je bila nekdaj cesta 4 speljana čez tako strm hrib, da so tovornjaki komaj zlezli čez.
Ljudje so temu delu dali ime Magnetni hrib, ker so mislili, da je magnetizem zaviral vozila.
Danes je cesta speljana drugje, tako da težav s prestrmimi klanci ni bilo.
Saariselkä je zelo popularna, turisti jo obiskujejo pozimi in poleti.
Na severu Finske je treba voziti previdno - jelenov je veliko in pogosto se zadržujejo ob ali na cestah.
Naš pasji zlodej se je tem mrcinam zelo čudil.
Pred Ivalom smo videli nezgodo - motorist je trčil v jelena.
Jelen je poginil in ležal na cesti, motor in motorist sta pa bila v jarku.
Motorist je bil videti v redu, ustavilo je nekaj voznikov, ki so mu pomagali poriniti motor nazaj na cesto.
Zvečer smo prispeli v Ivalo in prenočili v kampu ob reki Ivalojoki.
Zraven nas sta kampirala dva hrošča iz St. Petersburga v Rusiji.
Valerij je vozil temno sivega, Aleksej in dekle, katere ime sem pozabil, pa sta potovala v rdečem.
Navdušeno so opisovali svoje lansko potovanje, ko so s hrošči bili tudi v Izoli, Piranu in Trstu.
Slovenija jih je očarala, čeprav so bili le na obali.
Tokrat so bili namenjeni na Nordkapp.
Zjutraj smo se od Ivala zapeljali do velikega jezera Inari.
Potem smo pa nadaljevali pot proti Norveški.
Cilj za ta dan: Honningsvåg na otoku Magerøya, 30 kilometrov pred Nordkappom.
Najprej nas je čakala lepa in zanimiva pot od jezera Inari do norveške meje v kraju Karigasniemi.
Na tem delu poti je bila cesta ozka, valovita in ponekod precej hribovita.
Po prihodu na Norveško se je pri Karasjoku začel strm vzpon na planoto Finnmarksvidda.
Na planoti smo spet srečali rusko ekipo hroščev.
Tole je njihova lanska pot.
Dve neoznačeni točki čisto spodaj sta Trst in Izola.
Pri Lakselvu smo se spustili do morja - Porsanger fjord.
Porsanger je četrti najdaljši fjord na Norveškem.
Cesta na Nordkapp, ki pelje ob zahodni obali fjorda, je občasno zelo ozka.
Čeprav vreme ni bilo najlepše, smo šli pogledat Trollholmsund - kamnite stolpiče, za katere legenda pravi, da so okameneli troli.
Morje je bilo videti lepo in čisto, ob sončnem vremenu bi bilo vabljivo za kopanje.
Žal pa je v vodi mrgolelo meduz.
Kmalu smo prišli do predora pod morjem, ki nas je pripeljal na otok Magerøya.
Edini večji kraj na otoku je mestece Honningsvåg.
Honningsvåg spada med najbolj severne kraje na svetu.
Od tu je do Nordkappa samo še 30 kilometrov.
Honningsvåg je kljub odmaknjeni legi daleč na severu zelo obiskan.
Množice se tukaj mimo peljejo na Nordkapp in nazaj.
V mestu pristajajo tudi ogromne ladje, s katerih se potniki z avtobusi odpeljejo na Nordkapp.
Blizu Honningsvåga smo se utaborili in naslednji dan sta nas čakala dva cilja: pohod do Knivskjeloddena in obisk Nordkappa.
Nordkapp je prevara - v resnici sploh ni najbolj severna točka Evrope.
Najbolj severnih točk Evrope je več - odvisno od definicije.
Nekateri pravijo, da je to rt Knivskjelodden (ki je dejansko najbolj severna točka otoka Magerøya).
Do tja se da priti edino peš, pohod traja približno dve in pol uri v eno smer.
S poti na Knivskjelodden so lepi razgledi na Nordkapp.
Takole, tu je naš cilj - rt Knivskjelodden.
V morju smo videli nekaj tjulnov.
Pogled na Nordkapp.
Knivskjelodden in Nordkapp.
Tjulenj v morju.
Videli smo tudi kita, ki je prišel na površje po zrak.
A se je prehitro potopil, da bi ga lahko posneli.
In pa seveda obvezna čreda jelenov.
Pohod na Knivskjelodden je bil poln zanimivosti in vsi smo bili navdušeni.
V resnici nam je bil bolj všeč kot Nordkapp.
Nordkapp je 307 metrov visoko nad morjem in od tam zgoraj ne vidiš tjulnjev v morju.
Tudi kitov ne opaziš.
Ampak trume ljudi, ki obiščejo samo Nordkapp, tega ne vedo.
Ob vrnitvi na parkirišče smo doživeli nekoliko hecen prizor - takole so šest kilometrov pred Nordkappom štartali svoj avtodom pobje iz Nizozemske.
Očitno jim je uspelo, ker smo jih čez nekaj dni srečali v Alti.
Zdaj pa naš cilj - Nordkapp.
Pogled na Knivskjelodden z Nordkappa.
Cesta, ki preko pustega otoka Magerøya pripelje na Nordkapp.
Čas je, da se obrnemo. Čakajo nas trije tedni poti nazaj domov.
Prvi postanek smo naredili že po treh kilometrih vožnje nazaj z Nordkappa.
V kampu smo srečali Aleša in Petra, motorista iz Slovenije.
Takole je 25 km pred Nordkappom vihrala slovenska zastava.
Zjutraj smo podrli šotor in zapustili otok Magerøya.
Tole je predor, ki pod morjem pelje na otok.
Nekaj posnetkov s poti ob Porsanger fjordu.
Na poti na Nordkapp se spodobi obiskati Hammerfest, ki slovi kot najsevernejše mesto na svetu.
Hammerfest pogosto obiščejo severni jeleni.
Tile so šli lepo po pločniku.
Iz Hammerfesta smo nadaljevali pot proti Alti, kamor smo prišli zvečer in kjer smo prenočili.
Alta me je navdušila.
Zelo lepa narava, lepe hiše in simpatično mesto.
Alta slovi tudi po prazgodovinskih risbah, vklesanih v skale.
Najstarejše risbe, ki so jih našli v okolici Alte, so stare več kot 6000 let.
Med iskanjem kampa smo se izgubili, kar sploh ni bilo slabo.
Uživali smo med opazovanjem prekrasne narave v zaledju Alte.
Končno smo le našli kamp in postavili šotor.
Zjutraj smo nadaljevali pot proti jugozahodu.
Pot od Alte do Nordkjosbotna je bila čudovita.
Nekaj časa smo se vozili tik ob fjordu, potem smo se dvignili precej visoko in imeli krasen razgled na fjorde in okoliške gore.
Skibotn in Nordkjosbotn sta pomembni križišči.
V Skibotnu se odcepi cesta E8 proti Finski, v Nordkjosbotnu pa proti Tromsu.
Proti Finski nismo zavili - smo pa šli v Tromsø.
Ampak najprej smo prenočili v Nordkjosbotnu.
Nordkjosbotn leži ob izlivu reke Nordkjoselva v fjord in obkrožen je z visokimi gorami.
Nekatere se dvigajo več kot tisoč metrov visoko nad vasjo.
Pot od Nordkjosbotna do Tromsa je tudi zelo lepa.
Nekaj časa ob fjordu, potem pa po dolini med strmimi gorami.
Na drugi strani pa spet ob fjordu.
Tromsø je največje mesto na severu Norveške.
Je tudi drugo največje mesto v polarnem krogu (večji je edino ruski Murmansk).
Center mesta je na otoku sredi fjorda, na obali fjorda se pa strmo dvigajo gore.
Priznam, da nisem pričakoval tako živahnega mesta tako daleč v polarnem krogu.
Iz Tromsa smo se odpeljali nazaj do ceste E6 in do mesta Setermoen v okrožju Bardu.
V Setermoenu smo si ogledali vojaški muzej - in srečanje Citroenov.
Norveški navdušenci nad Citroeni so pošteno izbuljili oči, ko smo se pripeljali.
V času hladne vojne je bil Setermoen pomembno NATO vojaško oporišče.
Zadnjih 20 let je pa izgubil pomen in vojaška vozila so bila videti zapuščena.
S tem GSA se je pripeljal mladenič, ki živi blizu Setermoena.
Lep CX GTI Turbo 2, manjka mu le še nekaj okrasnih detajlov.
Naslednji dan smo se v lepem vremenu peljali na Lofote.
Cesta E10 se na Lofote odcepi v kraju Bjerkvik, nekaj kilometrov pred Bjerkvikom se pa ponudi razgled na Gratangen fjord.
Tole je že ob cesti E10, nekje med Bjerkvikom in ožino Tjelsundet.
Most čez Tjelsundet nas pripelje na otok Hinnøya.
Hinnøya je četrti največji norveški otok (prvi trije so vsi del otočja Svalbard).
Na Lofotih smo se utaborili v Kabelvågu.
Naslednji dan smo se odpeljali na izlet čez otočje, čisto do konca ceste E10.
Lofotski otoki so povezani z mostovi in s predori pod morjem, zato se da pripeljati vse do zadnjega otoka Moskenesøya.
Tole je blizu vasi Hamnøy.
Prihod v Å, vasico čisto na koncu ceste E10.
Reine slovi kot ena najlepših vasi na Norveškem.
Na otočju je nekaj lepih plaž.
Tole je plaža Skagsanden blizu Flakstada.
Zanimiv je tudi obisk ribiške vasi Henningsvær.
Henningsvær leži na dveh majhnih otokih, ki sta z mostovi povezana z večjim otokom Austvågøy.
V Svolvaerju smo srečali gospoda in gospo, ki sta že 29 let zadovoljna lastnika tega CX-a.
Imata tudi C4, ampak sta rekla, da se CX veliko lepše pelje.
Po ogledu Lofotov smo se vrnili na celino in nadaljevali pot proti jugu.
Ta dan je bilo zelo zoprno vreme in na koncu mi je bilo žal, da nismo raje šli na trajekt Svolvær - Skutvik.
Prihranili bi si dolgo vožnjo po ovinkasti cesti in v slabem vremenu.
Tukaj cesta E6 pelje čez otoka Storøya in Hallvardøya.
Južno od Narvika cesto E6 prekine Tysfjord. Fjord je treba prečkati s trajektom Skarberget - Bognes.
Na trajektu sem imel zanimiv pogovor z možakarjem, ki je s soprogo z avtodomom potoval ob norveški obali.
Z nostalgijo se je spominjal več CX-ov, ki so jih imeli njegovi starši.
Njihov zadnji CX je žalostno končal v trčenju s tremi losi.
Skrbelo ga je, kako se motor s 1300 kubiki obnese na strmih norveških cestah.
Potolažil sem ga, da sem bil pred leti tukaj z Diano, ki ima motor s 602 ccm, pa ni bilo težav.
Naslednji dan smo zapustili polarni krog.
"Polarsirkelen" je na nadmorski višini okoli 700 metrov, na planoti v pogorju Saltfjellet.
Čez planoto teče reka Luonosjahka. Na drugi strani reke smo nabrali nekaj borovnic.
Tole je pa Polarsirkel Senteret.
Simbol totalitarizma sredi komunajzarske Norveške.
Ta dan smo se zapeljali do Mosjøena, kjer smo prenočili v lepo urejenem kampu.
Naslednji dan pa po cesti 76 do Brønnøysunda.
Naš cilj: vzpon na goro Torghatten.
Torghatten je preluknjan z velikim naravnim predorom - preluknjana gora je nadvse zanimiv prizor.
Stara legenda pravi, da je to okamenel klobuk kralja trolov, ki ga je preluknjala puščica.
A ni šlo povsem po načrtih.
Vreme je bilo bolj kilavo in Torghatten je bil ves v megli.
Zato smo vzpon opustili in sklenili, da gremo na Torghatten naslednjič.
Vseeno je pa bila vožnja po cesti 76 lepa, zato nam ni bilo preveč žal.
Še isti večer smo se peljali od Brønnøysunda do Høylandeta in tam prenočili v tej hiški.
Naslednje jutro je bilo lepo in v sončnem vremenu smo se odpeljali proti Trondheimu.
Trondheim je veliko mesto in vzelo nam je kar nekaj časa, da smo prišli skozi.
Zadnjih nekaj let je na Norveškem zelo popularen Tesla model S.
Norveška je za ZDA drugo najpomembnejše Teslino tržišče.
Če pa računamo na prebivalca, je Norveška za Teslo najboljši trg na svetu.
Na severu nismo videli nobene Tesle, med Trondheimom in Oslom smo jih pa vsak dan videli vsaj 50.
Slišal sem, da v Narviku živi možakar, po poklicu zdravnik, ki jih ima kar sedem (po enega v vsaki barvi).
Videli smo tudi veliko drugih električnih avtov.
V mestu Oppdal smo zapustili cesto E6 in se po cesti 70 odpeljali proti Sunndalsøri.
Vožnja po cesti 70 je čudovita.
Cesta se najprej vzpne visoko nad kanjon reke Drive, potem se pa spusti čisto do reke.
Potem se vse do Sunndalsøre vozimo po dnu ozke doline, ki jo obkrožajo visoke in strme gorske stene.
Čez skoraj navpične stene pada veliko zelo visokih slapov, med njimi tudi Vinnufossen.
Vinufossen je visok 860 metrov in je najvišji slap v Evropi, na svetu pa šesti najvišji.
Najprej smo nameravali prenočiti v Sunndalsøri, ampak pred prihajajočim slabim vremenom smo raje pobegnili v Eresfjord.
V Eresfjordu smo našli zelo lepo urejen kamp ob reki Eira, kjer je mrgolelo rib.
Ves večer smo poslušali pljuskanje rib, ki so skakale iz vode.
Naslednji dan smo prišli do krajev, ki smo jih obiskali že leta 2010.
Najprej nas je čakal vzpon na Trollstigen.
Vreme ni bilo najlepše, na vrhu je bilo vse v megli.
Ker je bil petek, je bilo tudi precej gneče.
Na drugi strani smo se spustili proti Valldalu in vreme se je nekoliko izboljšalo.
V Valldalu je treba na trajekt čez Norddalsfjord. Na drugi strani fjorda je Eidsdal.
Cesta 63 čez Trollstigen in naprej do Geiranger fjorda spada med najbolj turistične ceste na Norveškem.
Na vsej poti je bil naš GS deležen veliko pohval in komplimentov, ljudje so mahali in kazali dvignjene palce.
Zaradi avta smo komunicirali s precej več ljudmi, kot bi sicer.
Ljudje so kar pristopili, se začeli pogovarjati in spraševati o avtu.
Vseeno pa se mi je zdelo malce hecno, ko je nad Geiranger fjordom pristopil par, ki se je pripeljal v Ferrariju.
Gospod je bolj malo govoril, gospa je pa rekla, da bi se rad slikal z našim GS-om.
"Seveda", sem rekel in gospod se je navdušeno slikal ob avtu in tudi za volanom.
Sicer nisem mahnjen na take avte, se mi je pa zdelo fer, da se še jaz slikam v njunem Ferrariju.
Najprej sem vprašal, če se lahko v Ferrariju slika naš mulc, ki mu je pa bilo nerodno, zato sem se za volan usedel jaz.
In zdaj Geiranger fjord, ki ga štejejo med najlepše norveške fjorde.
Nad Geiranger fjordom smo spet prišli v meglo.
Zato smo opustili idejo o vzponu na goro Dalsnibba. Pa drugič.
Ta dan nas je čakal le še zelo lep spust po cesti 15 do Loma, kjer smo prenočili v lepo urejenem kampu.
Naslednje jutro je bilo lepo, kar je bilo izvrstno - ta dan smo imeli v načrtu vožnjo čez Sognefjell.
Cesta 55 od Loma to Lustrafjorda je ena najlepših norveških cest, pa tudi najvišja - dvigne se do 1434 metrov.
Speljana je med narodnima parkoma Jotunheimen in Breheimen, blizu je tudi najvišja norveška gora Galdhøpiggen (2469 m).
Tja gor bi bilo zoprno riniti v dežju - v sončnem vremenu je pa bilo čudovito.
Na drugi strani se cesta 55 strmo spusti proti Lustrafjordu.
Zdaj smo bili obkroženi z najvišjimi gorami, najdaljšimi fjordi in največjimi ledeniki na Norveškem.
Najprej je bilo treba prečkati Sognefjord (najdaljši norveški fjord), potem pa pri Lærdalu še skozi najdaljši predor na svetu, dolg celih 24,5 km.
Na drugi strani predora sta kraja Aurland in Flåm, ki sta zelo obiskana.
Pred štirimi leti smo se za nekaj časa ustavili v Flåmu in mislil sem, da bo tokrat podobno.
Pa so ostali trije rekli, da ne bi ostali prav dolgo in kmalu smo se odpeljali naprej.
Morda zaradi precejšnje gneče v mestu.
Odpeljali smo se v Voss in po cesti 13 proti Oddi.
Cesta 13 med Vossom in Oddo je fascinantna.
Speljana je skozi dolge predore in čez most preko Hardangerfjorda.
Najdaljši predor je Vallavik Tunnel, v katerem je celo krožno križišče.
Malce pred Oddo smo na drugi strani fjorda videli tale slap .
Ker je bilo v Oddi precej polno, smo prenočili v bližnjem Hildalu, kjer je prijetno šumel slap Vidfossen.
Naslednji dan smo se peljali do Preikestolena - vso pot po cesti 13.
To je bila spet zelo lepa etapa, ki je vključevala trajekt Nesvik - Hjelmeland.
Proti koncu je bilo vedno več prometa, vendar se je v kraju Tau velika večina vkrcala na trajekt proti Stavangerju.
Mi pa proti Preikestolenu, kjer nas je čakal pohod.
Pohod ni dolg, po uri in pol smo bili na cilju.
Vreme je bilo z izjemo občasnih ploh kar solidno, edino močan veter je pihal.
Zaradi vetra je bilo na robu ploščadi treba biti previden, da ni koga odneslo čez rob do fjorda 604 m nižje.
Po Preikestolenu smo na Norveškem prenočili le še enkrat - v Grimstadu blizu Kristiansanda.
Po sliki sodeč je bilo vreme videti kar v redu, ampak to je bila noč in jutro z najbolj zoprnim dežjem.
Vsakih dvajset minut se je naenkrat ulilo kot iz škafa, tako da sem komaj pospravil šotor.
Iz Grimstada smo se odpeljali proti Oslu in naprej na Švedsko.
Načrt je bil prenočiti v Göteborgu, ampak nam ni uspelo.
Kamp, kjer smo prenočili pred štirimi leti, so tačas zaprli.
Ostala dva kampa sta bila pa polna.
Zato smo nadaljevali pot proti jugu in malce pred polnočjo našli majhen kamp s prijaznimi lastniki.
Zjutraj smo se peljali mimo mesta Malmö (kjer nam je navdušeno mahal možakar v avtu s švedskimi tablicami in bosanskimi zastavicami) in čez Øresund na Dansko.
Na Danskem smo našli lep kamp v majhnem mestu Tappernøje.
To je bila po dolgem času prva noč brez dežja in na toplem soncu smo posušili brisače in halje.
Zjutraj smo šli na trajekt Rødby - Puttgarden in se po stranskih cestah (da smo se izognili Hamburgu) zapeljali do Braunschweiga.
V kampu Glockenheide sta nas spet obiskala Gabi in Guenter, spet sta prinesla kavo in piškote.
Nam je pa ostal še obisk tete in strica v Taunussteinu in naslednji dan vožnja do doma.
Po prevoženih 11.336 km in po malce manj kot štirih tednih smo bili spet doma.
Ideja je bila, da bi šli spet z istim avtom kot daljnega leta 1993 - Citroen Dyane 6LC, letnik 1980.
http://citrovideos.blogspot.com/2011/12/dyane-goes-to-nordkapp.html
Ampak zdaj imamo mulca in smrkljo, ki nista več prav majhna, zato smo sklenili, da rabimo malce večji družinski avto.
In smo izbrali Citroen GS Super 1.3, letnik 1979.
Določili smo dan odhoda: nedelja, 20. julij 2014.
Ker pa je smrklja zbolela, smo počakali do torka, 22. julija 2014, da si je opomogla.
Takole smo v nizkem štartu pripravljeni na odhod.
Začetek je bil izvrsten, odlične volje smo drveli skozi Avstrijo in Nemčijo.
In malce pred Regensburgom padli v prvi Stau na naši poti.
Po izgubljeni uri in pol smo se prebili mimo Regensburga in okoli enajste ure zvečer prispeli v Campingplatz Glockenheide med Braunschweigom in Gifhornom.
Prevozili smo dobrih tisoč kilometrov - to je bila najdaljša dnevna etapa na vsej poti in za prvi dan je bilo dovolj.
Postavili smo šotor in utrujeni zaspali.
Campingplatz Glockenheide je na lepi lokaciji in tudi jutro je bilo lepo.
Zaslišali smo znano brnenje zračno hlajenega boxer motorja - obiskala sta nas Gabi in Guenter, GS/GSA navdušenca iz bližnjega Gifhorna.
Pripeljala sta se z lepim Citroenom GS X 2 iz leta 1976.
Gabi in Guenter sta prinesla kavo, piškote in nekaj reklamnega materiala njunega kluba GS/GSA IG, ki ga navdušeno vodita že 24 let.
Po prijetnem jutru smo podrli šotor in se odpeljali proti Hamburgu in naprej proti Danski.
Mimo Hamburga ni bilo enostavno priti, brez zastojev ni šlo.
Ker smo že večkrat pluli s trajektom Puttgarden - Rødby, smo tokrat ubrali drugačno pot: mimo Flensburga v celinski del Danske in potem čez most Østbroen.
Zvečer smo prispeli v Køge blizu Københavna in tam prenočili v kampu Vallø.
Zjutraj nas je obiskal Kim, s katerim sva pred leti službeno sodelovala.
Prinesel je nekaj steklenic odličnega piva iz lokalne pivovarne.
Kmalu je bilo treba na pot - ta dan smo nameravali priti v bližino Stockholma.
Najhitrejša pot na Švedsko je most čez Øresund.
Tole je postanek za lulanje na jugu Švedske.
Točno na tem počivališču sva s soprogo prespala leta 1993 na prvi poti na Nordkapp.
Čisto do Stockholma nismo prišli, smo pa prespali v lepem okolju - v predelu, imenovanem Kolmården.
Kamp je bil ob morju, bilo je toplo in ljudje so se kopali skoraj do polnoči.
Zame velika zanimivost - v mestecu Krokek smo na enem dvorišču opazili nekaj CX-ov in XM-ov.
Na glas sem razmišljal, da moram ustaviti in jih vse poslikati, moji trije sopotniki so pa zavijali z očmi.
Vožnja je tekla gladko, edino počivališč na cesti E4 ni bilo prav dosti.
Zato smo zavili na stransko cesto in v miru pojedli kosilo.
Mimo Stockholma smo prišli presenetljivo hitro in brez zastojev. V mestu se nismo ustavili, ker nas je čakala dolga pot na sever.
Ta dan smo prišli do Härnösanda, mesta približno na polovici Švedske.
V kampu so bili naši sosedje trije Italijani (dekle in dva mladeniča) s Citroenom C3.
Kasneje smo jih srečali še dvakrat: na Lofotih in pa na jugu Norveške blizu Preikestolena.
V Härnösandu smo z zanimanjem opazovali stare ameriške avte, ki so se vozili gor in dol po glavni ulici.
Še vedno je bilo zelo toplo in ljudje so se z velikim užitkom kopali na plaži ob kampu.
Mi smo pa nadaljevali pot ob obali Botniškega zaliva proti Finski.
Odmor za kosilo smo si privoščili v Sävarju blizu mesta Umeå.
Sävar je bil prizorišče zadnje bitke na švedskem ozemlju - daljnega leta 1809.
Takole je prezgodnjo smrt storil ubogi kačji pastir.
Spet je šlo vse po načrtu in zvečer smo prečkali finsko mejo in prespali v mestu Tornio.
V kampu smo bili sosedje z mladim parom, ki se je pripeljal z ogromnim Chevroletom Impalo.
Ogledali smo si njunega Chevyja, onadva pa našega Citroena (rekla sta, da še nikoli nista videla takega avta).
Ponudila sta pivo, jaz sem jima pa dal buteljko sivega pinota z naših gričev.
Ob pivu smo pojasnili, da nismo iz Slovaške in da položaj v Ukrajini ni poslabšal varnostnega položaja v naši deželi.
Zjutraj smo se odpeljali proti mestu Rovaniemi na meji polarnega kroga.
Finska pokrajina ni prav raznolika, večino časa je videti takole.
Šele na severu postane dežela malce bolj hribovita.
Kmalu smo prispeli v Rovaniemi in obiskali božičkovo vas in polarni krog (Napapiiri).
Kot vsak pravi obiskovalec božičkove vasi smo šli na kratek pogovor z božičkom, čeprav sta mulc in smrklja to že prerasla.
Nismo pa se odločili za nakup naših slik in videa z božičkom (prihranek: 40 EUR).
Naslednja postaja je bil Ivalo.
Najprej pa postanek za kosilo ob tem hecnem kipu.
Severno od Sodankyle postane pokrajina bolj razgibana, začnejo se vzponi in spusti.
Pri kraju Saariselkä je bila nekdaj cesta 4 speljana čez tako strm hrib, da so tovornjaki komaj zlezli čez.
Ljudje so temu delu dali ime Magnetni hrib, ker so mislili, da je magnetizem zaviral vozila.
Danes je cesta speljana drugje, tako da težav s prestrmimi klanci ni bilo.
Saariselkä je zelo popularna, turisti jo obiskujejo pozimi in poleti.
Na severu Finske je treba voziti previdno - jelenov je veliko in pogosto se zadržujejo ob ali na cestah.
Naš pasji zlodej se je tem mrcinam zelo čudil.
Pred Ivalom smo videli nezgodo - motorist je trčil v jelena.
Jelen je poginil in ležal na cesti, motor in motorist sta pa bila v jarku.
Motorist je bil videti v redu, ustavilo je nekaj voznikov, ki so mu pomagali poriniti motor nazaj na cesto.
Zvečer smo prispeli v Ivalo in prenočili v kampu ob reki Ivalojoki.
Zraven nas sta kampirala dva hrošča iz St. Petersburga v Rusiji.
Valerij je vozil temno sivega, Aleksej in dekle, katere ime sem pozabil, pa sta potovala v rdečem.
Navdušeno so opisovali svoje lansko potovanje, ko so s hrošči bili tudi v Izoli, Piranu in Trstu.
Slovenija jih je očarala, čeprav so bili le na obali.
Tokrat so bili namenjeni na Nordkapp.
Zjutraj smo se od Ivala zapeljali do velikega jezera Inari.
Potem smo pa nadaljevali pot proti Norveški.
Cilj za ta dan: Honningsvåg na otoku Magerøya, 30 kilometrov pred Nordkappom.
Najprej nas je čakala lepa in zanimiva pot od jezera Inari do norveške meje v kraju Karigasniemi.
Na tem delu poti je bila cesta ozka, valovita in ponekod precej hribovita.
Po prihodu na Norveško se je pri Karasjoku začel strm vzpon na planoto Finnmarksvidda.
Na planoti smo spet srečali rusko ekipo hroščev.
Tole je njihova lanska pot.
Dve neoznačeni točki čisto spodaj sta Trst in Izola.
Pri Lakselvu smo se spustili do morja - Porsanger fjord.
Porsanger je četrti najdaljši fjord na Norveškem.
Cesta na Nordkapp, ki pelje ob zahodni obali fjorda, je občasno zelo ozka.
Čeprav vreme ni bilo najlepše, smo šli pogledat Trollholmsund - kamnite stolpiče, za katere legenda pravi, da so okameneli troli.
Morje je bilo videti lepo in čisto, ob sončnem vremenu bi bilo vabljivo za kopanje.
Žal pa je v vodi mrgolelo meduz.
Kmalu smo prišli do predora pod morjem, ki nas je pripeljal na otok Magerøya.
Edini večji kraj na otoku je mestece Honningsvåg.
Honningsvåg spada med najbolj severne kraje na svetu.
Od tu je do Nordkappa samo še 30 kilometrov.
Honningsvåg je kljub odmaknjeni legi daleč na severu zelo obiskan.
Množice se tukaj mimo peljejo na Nordkapp in nazaj.
V mestu pristajajo tudi ogromne ladje, s katerih se potniki z avtobusi odpeljejo na Nordkapp.
Blizu Honningsvåga smo se utaborili in naslednji dan sta nas čakala dva cilja: pohod do Knivskjeloddena in obisk Nordkappa.
Nordkapp je prevara - v resnici sploh ni najbolj severna točka Evrope.
Najbolj severnih točk Evrope je več - odvisno od definicije.
Nekateri pravijo, da je to rt Knivskjelodden (ki je dejansko najbolj severna točka otoka Magerøya).
Do tja se da priti edino peš, pohod traja približno dve in pol uri v eno smer.
S poti na Knivskjelodden so lepi razgledi na Nordkapp.
Takole, tu je naš cilj - rt Knivskjelodden.
V morju smo videli nekaj tjulnov.
Pogled na Nordkapp.
Knivskjelodden in Nordkapp.
Tjulenj v morju.
Videli smo tudi kita, ki je prišel na površje po zrak.
A se je prehitro potopil, da bi ga lahko posneli.
In pa seveda obvezna čreda jelenov.
Pohod na Knivskjelodden je bil poln zanimivosti in vsi smo bili navdušeni.
V resnici nam je bil bolj všeč kot Nordkapp.
Nordkapp je 307 metrov visoko nad morjem in od tam zgoraj ne vidiš tjulnjev v morju.
Tudi kitov ne opaziš.
Ampak trume ljudi, ki obiščejo samo Nordkapp, tega ne vedo.
Ob vrnitvi na parkirišče smo doživeli nekoliko hecen prizor - takole so šest kilometrov pred Nordkappom štartali svoj avtodom pobje iz Nizozemske.
Očitno jim je uspelo, ker smo jih čez nekaj dni srečali v Alti.
Zdaj pa naš cilj - Nordkapp.
Pogled na Knivskjelodden z Nordkappa.
Cesta, ki preko pustega otoka Magerøya pripelje na Nordkapp.
Čas je, da se obrnemo. Čakajo nas trije tedni poti nazaj domov.
Prvi postanek smo naredili že po treh kilometrih vožnje nazaj z Nordkappa.
V kampu smo srečali Aleša in Petra, motorista iz Slovenije.
Takole je 25 km pred Nordkappom vihrala slovenska zastava.
Zjutraj smo podrli šotor in zapustili otok Magerøya.
Tole je predor, ki pod morjem pelje na otok.
Nekaj posnetkov s poti ob Porsanger fjordu.
Na poti na Nordkapp se spodobi obiskati Hammerfest, ki slovi kot najsevernejše mesto na svetu.
Hammerfest pogosto obiščejo severni jeleni.
Tile so šli lepo po pločniku.
Iz Hammerfesta smo nadaljevali pot proti Alti, kamor smo prišli zvečer in kjer smo prenočili.
Alta me je navdušila.
Zelo lepa narava, lepe hiše in simpatično mesto.
Alta slovi tudi po prazgodovinskih risbah, vklesanih v skale.
Najstarejše risbe, ki so jih našli v okolici Alte, so stare več kot 6000 let.
Med iskanjem kampa smo se izgubili, kar sploh ni bilo slabo.
Uživali smo med opazovanjem prekrasne narave v zaledju Alte.
Končno smo le našli kamp in postavili šotor.
Zjutraj smo nadaljevali pot proti jugozahodu.
Pot od Alte do Nordkjosbotna je bila čudovita.
Nekaj časa smo se vozili tik ob fjordu, potem smo se dvignili precej visoko in imeli krasen razgled na fjorde in okoliške gore.
Skibotn in Nordkjosbotn sta pomembni križišči.
V Skibotnu se odcepi cesta E8 proti Finski, v Nordkjosbotnu pa proti Tromsu.
Proti Finski nismo zavili - smo pa šli v Tromsø.
Ampak najprej smo prenočili v Nordkjosbotnu.
Nordkjosbotn leži ob izlivu reke Nordkjoselva v fjord in obkrožen je z visokimi gorami.
Nekatere se dvigajo več kot tisoč metrov visoko nad vasjo.
Pot od Nordkjosbotna do Tromsa je tudi zelo lepa.
Nekaj časa ob fjordu, potem pa po dolini med strmimi gorami.
Na drugi strani pa spet ob fjordu.
Tromsø je največje mesto na severu Norveške.
Je tudi drugo največje mesto v polarnem krogu (večji je edino ruski Murmansk).
Center mesta je na otoku sredi fjorda, na obali fjorda se pa strmo dvigajo gore.
Priznam, da nisem pričakoval tako živahnega mesta tako daleč v polarnem krogu.
Iz Tromsa smo se odpeljali nazaj do ceste E6 in do mesta Setermoen v okrožju Bardu.
V Setermoenu smo si ogledali vojaški muzej - in srečanje Citroenov.
Norveški navdušenci nad Citroeni so pošteno izbuljili oči, ko smo se pripeljali.
V času hladne vojne je bil Setermoen pomembno NATO vojaško oporišče.
Zadnjih 20 let je pa izgubil pomen in vojaška vozila so bila videti zapuščena.
S tem GSA se je pripeljal mladenič, ki živi blizu Setermoena.
Lep CX GTI Turbo 2, manjka mu le še nekaj okrasnih detajlov.
Naslednji dan smo se v lepem vremenu peljali na Lofote.
Cesta E10 se na Lofote odcepi v kraju Bjerkvik, nekaj kilometrov pred Bjerkvikom se pa ponudi razgled na Gratangen fjord.
Tole je že ob cesti E10, nekje med Bjerkvikom in ožino Tjelsundet.
Most čez Tjelsundet nas pripelje na otok Hinnøya.
Hinnøya je četrti največji norveški otok (prvi trije so vsi del otočja Svalbard).
Na Lofotih smo se utaborili v Kabelvågu.
Naslednji dan smo se odpeljali na izlet čez otočje, čisto do konca ceste E10.
Lofotski otoki so povezani z mostovi in s predori pod morjem, zato se da pripeljati vse do zadnjega otoka Moskenesøya.
Tole je blizu vasi Hamnøy.
Prihod v Å, vasico čisto na koncu ceste E10.
Reine slovi kot ena najlepših vasi na Norveškem.
Na otočju je nekaj lepih plaž.
Tole je plaža Skagsanden blizu Flakstada.
Zanimiv je tudi obisk ribiške vasi Henningsvær.
Henningsvær leži na dveh majhnih otokih, ki sta z mostovi povezana z večjim otokom Austvågøy.
V Svolvaerju smo srečali gospoda in gospo, ki sta že 29 let zadovoljna lastnika tega CX-a.
Imata tudi C4, ampak sta rekla, da se CX veliko lepše pelje.
Po ogledu Lofotov smo se vrnili na celino in nadaljevali pot proti jugu.
Ta dan je bilo zelo zoprno vreme in na koncu mi je bilo žal, da nismo raje šli na trajekt Svolvær - Skutvik.
Prihranili bi si dolgo vožnjo po ovinkasti cesti in v slabem vremenu.
Tukaj cesta E6 pelje čez otoka Storøya in Hallvardøya.
Južno od Narvika cesto E6 prekine Tysfjord. Fjord je treba prečkati s trajektom Skarberget - Bognes.
Na trajektu sem imel zanimiv pogovor z možakarjem, ki je s soprogo z avtodomom potoval ob norveški obali.
Z nostalgijo se je spominjal več CX-ov, ki so jih imeli njegovi starši.
Njihov zadnji CX je žalostno končal v trčenju s tremi losi.
Skrbelo ga je, kako se motor s 1300 kubiki obnese na strmih norveških cestah.
Potolažil sem ga, da sem bil pred leti tukaj z Diano, ki ima motor s 602 ccm, pa ni bilo težav.
Naslednji dan smo zapustili polarni krog.
"Polarsirkelen" je na nadmorski višini okoli 700 metrov, na planoti v pogorju Saltfjellet.
Čez planoto teče reka Luonosjahka. Na drugi strani reke smo nabrali nekaj borovnic.
Tole je pa Polarsirkel Senteret.
Simbol totalitarizma sredi komunajzarske Norveške.
Ta dan smo se zapeljali do Mosjøena, kjer smo prenočili v lepo urejenem kampu.
Naslednji dan pa po cesti 76 do Brønnøysunda.
Naš cilj: vzpon na goro Torghatten.
Torghatten je preluknjan z velikim naravnim predorom - preluknjana gora je nadvse zanimiv prizor.
Stara legenda pravi, da je to okamenel klobuk kralja trolov, ki ga je preluknjala puščica.
A ni šlo povsem po načrtih.
Vreme je bilo bolj kilavo in Torghatten je bil ves v megli.
Zato smo vzpon opustili in sklenili, da gremo na Torghatten naslednjič.
Vseeno je pa bila vožnja po cesti 76 lepa, zato nam ni bilo preveč žal.
Še isti večer smo se peljali od Brønnøysunda do Høylandeta in tam prenočili v tej hiški.
Naslednje jutro je bilo lepo in v sončnem vremenu smo se odpeljali proti Trondheimu.
Trondheim je veliko mesto in vzelo nam je kar nekaj časa, da smo prišli skozi.
Zadnjih nekaj let je na Norveškem zelo popularen Tesla model S.
Norveška je za ZDA drugo najpomembnejše Teslino tržišče.
Če pa računamo na prebivalca, je Norveška za Teslo najboljši trg na svetu.
Na severu nismo videli nobene Tesle, med Trondheimom in Oslom smo jih pa vsak dan videli vsaj 50.
Slišal sem, da v Narviku živi možakar, po poklicu zdravnik, ki jih ima kar sedem (po enega v vsaki barvi).
Videli smo tudi veliko drugih električnih avtov.
V mestu Oppdal smo zapustili cesto E6 in se po cesti 70 odpeljali proti Sunndalsøri.
Vožnja po cesti 70 je čudovita.
Cesta se najprej vzpne visoko nad kanjon reke Drive, potem se pa spusti čisto do reke.
Potem se vse do Sunndalsøre vozimo po dnu ozke doline, ki jo obkrožajo visoke in strme gorske stene.
Čez skoraj navpične stene pada veliko zelo visokih slapov, med njimi tudi Vinnufossen.
Vinufossen je visok 860 metrov in je najvišji slap v Evropi, na svetu pa šesti najvišji.
Najprej smo nameravali prenočiti v Sunndalsøri, ampak pred prihajajočim slabim vremenom smo raje pobegnili v Eresfjord.
V Eresfjordu smo našli zelo lepo urejen kamp ob reki Eira, kjer je mrgolelo rib.
Ves večer smo poslušali pljuskanje rib, ki so skakale iz vode.
Naslednji dan smo prišli do krajev, ki smo jih obiskali že leta 2010.
Najprej nas je čakal vzpon na Trollstigen.
Vreme ni bilo najlepše, na vrhu je bilo vse v megli.
Ker je bil petek, je bilo tudi precej gneče.
Na drugi strani smo se spustili proti Valldalu in vreme se je nekoliko izboljšalo.
V Valldalu je treba na trajekt čez Norddalsfjord. Na drugi strani fjorda je Eidsdal.
Cesta 63 čez Trollstigen in naprej do Geiranger fjorda spada med najbolj turistične ceste na Norveškem.
Na vsej poti je bil naš GS deležen veliko pohval in komplimentov, ljudje so mahali in kazali dvignjene palce.
Zaradi avta smo komunicirali s precej več ljudmi, kot bi sicer.
Ljudje so kar pristopili, se začeli pogovarjati in spraševati o avtu.
Vseeno pa se mi je zdelo malce hecno, ko je nad Geiranger fjordom pristopil par, ki se je pripeljal v Ferrariju.
Gospod je bolj malo govoril, gospa je pa rekla, da bi se rad slikal z našim GS-om.
"Seveda", sem rekel in gospod se je navdušeno slikal ob avtu in tudi za volanom.
Sicer nisem mahnjen na take avte, se mi je pa zdelo fer, da se še jaz slikam v njunem Ferrariju.
Najprej sem vprašal, če se lahko v Ferrariju slika naš mulc, ki mu je pa bilo nerodno, zato sem se za volan usedel jaz.
In zdaj Geiranger fjord, ki ga štejejo med najlepše norveške fjorde.
Nad Geiranger fjordom smo spet prišli v meglo.
Zato smo opustili idejo o vzponu na goro Dalsnibba. Pa drugič.
Ta dan nas je čakal le še zelo lep spust po cesti 15 do Loma, kjer smo prenočili v lepo urejenem kampu.
Naslednje jutro je bilo lepo, kar je bilo izvrstno - ta dan smo imeli v načrtu vožnjo čez Sognefjell.
Cesta 55 od Loma to Lustrafjorda je ena najlepših norveških cest, pa tudi najvišja - dvigne se do 1434 metrov.
Speljana je med narodnima parkoma Jotunheimen in Breheimen, blizu je tudi najvišja norveška gora Galdhøpiggen (2469 m).
Tja gor bi bilo zoprno riniti v dežju - v sončnem vremenu je pa bilo čudovito.
Na drugi strani se cesta 55 strmo spusti proti Lustrafjordu.
Zdaj smo bili obkroženi z najvišjimi gorami, najdaljšimi fjordi in največjimi ledeniki na Norveškem.
Najprej je bilo treba prečkati Sognefjord (najdaljši norveški fjord), potem pa pri Lærdalu še skozi najdaljši predor na svetu, dolg celih 24,5 km.
Na drugi strani predora sta kraja Aurland in Flåm, ki sta zelo obiskana.
Pred štirimi leti smo se za nekaj časa ustavili v Flåmu in mislil sem, da bo tokrat podobno.
Pa so ostali trije rekli, da ne bi ostali prav dolgo in kmalu smo se odpeljali naprej.
Morda zaradi precejšnje gneče v mestu.
Odpeljali smo se v Voss in po cesti 13 proti Oddi.
Cesta 13 med Vossom in Oddo je fascinantna.
Speljana je skozi dolge predore in čez most preko Hardangerfjorda.
Najdaljši predor je Vallavik Tunnel, v katerem je celo krožno križišče.
Malce pred Oddo smo na drugi strani fjorda videli tale slap .
Ker je bilo v Oddi precej polno, smo prenočili v bližnjem Hildalu, kjer je prijetno šumel slap Vidfossen.
Naslednji dan smo se peljali do Preikestolena - vso pot po cesti 13.
To je bila spet zelo lepa etapa, ki je vključevala trajekt Nesvik - Hjelmeland.
Proti koncu je bilo vedno več prometa, vendar se je v kraju Tau velika večina vkrcala na trajekt proti Stavangerju.
Mi pa proti Preikestolenu, kjer nas je čakal pohod.
Pohod ni dolg, po uri in pol smo bili na cilju.
Vreme je bilo z izjemo občasnih ploh kar solidno, edino močan veter je pihal.
Zaradi vetra je bilo na robu ploščadi treba biti previden, da ni koga odneslo čez rob do fjorda 604 m nižje.
Po Preikestolenu smo na Norveškem prenočili le še enkrat - v Grimstadu blizu Kristiansanda.
Po sliki sodeč je bilo vreme videti kar v redu, ampak to je bila noč in jutro z najbolj zoprnim dežjem.
Vsakih dvajset minut se je naenkrat ulilo kot iz škafa, tako da sem komaj pospravil šotor.
Iz Grimstada smo se odpeljali proti Oslu in naprej na Švedsko.
Načrt je bil prenočiti v Göteborgu, ampak nam ni uspelo.
Kamp, kjer smo prenočili pred štirimi leti, so tačas zaprli.
Ostala dva kampa sta bila pa polna.
Zato smo nadaljevali pot proti jugu in malce pred polnočjo našli majhen kamp s prijaznimi lastniki.
Zjutraj smo se peljali mimo mesta Malmö (kjer nam je navdušeno mahal možakar v avtu s švedskimi tablicami in bosanskimi zastavicami) in čez Øresund na Dansko.
Na Danskem smo našli lep kamp v majhnem mestu Tappernøje.
To je bila po dolgem času prva noč brez dežja in na toplem soncu smo posušili brisače in halje.
Zjutraj smo šli na trajekt Rødby - Puttgarden in se po stranskih cestah (da smo se izognili Hamburgu) zapeljali do Braunschweiga.
V kampu Glockenheide sta nas spet obiskala Gabi in Guenter, spet sta prinesla kavo in piškote.
Nam je pa ostal še obisk tete in strica v Taunussteinu in naslednji dan vožnja do doma.
Po prevoženih 11.336 km in po malce manj kot štirih tednih smo bili spet doma.
ccc..
