Citat:
Psihoanaliza se na to temo res lahko simpatično razgovori – za kuharsko-kulinarično resnico pa se že v naprej ve, da je seksualna. To, da »gre ljubezen skozi želodec« vemo vsi, ne vedo pa vsi, kako oziroma na kakšen način gre v resnici ljubezen (seks) skozi želodec in za kakšne odtenke ljubezni v resnici gre.
In medias res: kuhanje, kulinarika in celotna kuharija ima latentno seksualno simbolno strukturo - tako kot domala vse vsakdanem življenju/stvarnosti. To pa v resnici pomeni, da kuhanje (v resnici) ni (samo) kuhanje, ampak nekakšno simbolno seksualno onegavljanje, če že ne kar orgija – in za štedilnikom (in hladilnikom) pozneje pa tudi za mizo oziroma krožnikom. Vsiljuje se še ena analogija: kuhanje je (seksualna) predigra, sam spolni akt pa hranjenje oziroma okušanje in požiranje/konzumiranje hrane. Freud bi rekel, da gre pri kuhanju – posebno za tandemsko kuhanje – za predhodno uživanje/ugodje (»preduživanje«
: kuhar in kuharica uživata še preden se (jima) gastronomska naslada zgodi.
Mnogi Slovenci – pa ne samo Slovenci – se do kuhanja in vsega rompompoma okrog kuharije in kuhanja obnašajo tako, kot da bi imeli določene probleme, ali pa vsaj specifike, v spolnosti, torej v manifestni seksualnosti. To, da se je kuhanje v medijih pri nas tako prijelo, je morala biti v ozadju določena seksualna dispozicija, če že ne kar seksualni deficit oziroma nepotešenost. Afiniteta do kuhanja, kulinarike in kuharije in vseh derivatov je povezana s sublimacijo, torej pretvorbe pohote v nekaj (na videz) neseksualnega. Deseksualizacija seveda ni popolna, ker pridih seksualnosti ostaja skozi simboliko.