Koliko vas bo v sredo moralo dopustovat?

Citat:
Najnižja stopnja neenakosti v Sloveniji 95

24.01.2013 06:20
Jože P. Damijan

Težko sočustvujem z zaposlenimi v javnem sektorju, če primerjam njihov položaj z zaposlenimi v gospodarstvu, kaj šele z brezposelnimi

Malce prej so se končali protesti zaposlenih v javnem sektorju proti vladni varčevalni politiki. Po pisanju Dnevnika naj bi bilo "sporočilo protestov jasno: hočemo solidarno družbo, pravno in socialno državo." Istočasno je OECD objavil podatke, iz katerih izhaja, da je stopnja neenakosti v Sloveniji (merjena z Ginijevim koeficientom) najnižja med vsemi razvitimi državami. Nižja kot v Danski, Norveški, Švedski in Finski.


Hja, sicer razumem proteste zaposlenih v javnem sektorju proti vladni varčevalni politiki. Težko pa z njimi sočustvujem, če primerjam njihov položaj z zaposlenimi v gospodarstvu, kaj šele z brezposelnimi. Razumem jih iz tega vidika, da izgubljajo nekaj tega, kar so že imeli. Toda vsi ti protestniki bi se morali vprašati, ali so te privilegije imeli upravičeno glede na ostale kategorije prebivalstva. Mar niso bili v tako privilegiranem položaju kot zaposleni v javnem sektorju v Grčiji (ki so ob 13. in 14. plači dobivali še dodatke za božične in letne počitnice, dodatke za pravočasen prihod na delo itd.)?

In še naprej, kaj bi zaposleni v javnem sektorju sploh radi dosegli z "zahtevami po solidarni družbi, pravni in socialni državi, po pravičnejši razporeditvi bogastva"? Kaj bi sploh še radi? Kaj je benchmark? Slovenija je že danes socialno najmanj razslojena država med vsemi razvitimi državami, stopnja neenakosti je najmanjša, dohodkovne razlike so najmanjše. Nobena izmed razvitih držav nima večje stopnje neenakosti.

Kam še sploh lahko gremo? Nikogar ni več pred nami, kjer bi bila enakost večja. Kaj je torej cilj? Da se absolutna neenakost zmanjša na ničlo? To pomeni, da se Ginijev koeficient zmanjša na nič ali z drugimi besedami, da imajo vsi prebivalci natanko enake dohodke. Hočete absolutno uravnilovko?

Toda, ljudje dragi, popolna enakost, uravnilovka, pomeni, da ni več nobenih spodbud za dodatno delo, za kreativnost, za inovacije. Nikomur se ne splača več vložiti niti kančka dodatnega truda, da bi še kaj ustvaril - ker mu to ne prinaša dodatnega dohodka. S pristankom na uravnilovko pristanemo tudi na neinovativno družbo. Si tega res želimo? Je to narodnogospodarsko res optimalno?

Pred kratkim sem pisal o sveži študiji Can't We All Be More Like Scandinavians? (Acemoglu, Robinson in Verdier, 2012), ki preprosto sprašuje: če je blaginja večja v bolj blagi obliki kapitalizma, kot je skandinavski socialdemokratski tip, zakaj potem tega institucionalnega sistema ne prevzamejo tudi ZDA? Zakaj vse države ne prevzamejo enakega tipa kapitalizma? Njihov odgovor je dokaj preprost: ker inovacije zahtevajo posledično večje donose inovatorjev in s tem večje družbene razlike, zato vse družbe tega potenciala ne morejo ali ne želijo doseči. Ali drugače rečeno, nekatere države se morajo zaradi bolj egalitarističnega institucionalnega sistema odpovedati večji inovativni dinamiki, vendar to ni problem, dokler lahko te nove tehnološke rešitve prevzemajo od drugih. In takšna delitev sveta med grobim in blagim kapitalizmom je optimalna za svet.

Če torej pristanemo na tak diferenciran, ligaški sistem, pri čemer je prvi bolj učinkovit kot drugi, ali to pomeni, da postaja trade-off med enakostjo in uspešnostjo zelo pomemben? Se moramo odpovedati dohodkovni enakosti, da bi hitreje napredovali? Ali obratno, se moramo odpovedati napredku, da bi imeli manjšo neenakost?

Skandinavske države so se temu modelu maksimalne enakosti že odpovedale. V preteklem desetletju in pol so prav Skandinavske države največ vlagale v raziskave in razvoj in daleč najbolj povečale stopnjo inovativnosti (sploh v evropskem merilu). Toda to je imelo svoj davek ali, če hočete, svoje korenine v povečani neenakosti. Če pogledate spodnje podatke OECD, boste videli, da so prav nekatere Skandinavske države najbolj povečale stopnjo neenakosti v zadnjih dveh desetletjih (povečanje Ginijevega koeficienta). Torej so za večjo inovativnost žrtvovale malce enakosti.


Seveda pa je vprašanje, ali si protestniki in njihovi organizatorji (sindikati) bolj inovativne družbe sploh želijo. Jasno, da ne. Živijo prisesani na državne jasli, živijo od intravenoznih transfuzij, ki jih dobivajo iz pobranih davkov in prispevkov v gospodarstvu. Hkrati pa ne uvidijo, da če gospodarstvo ni inovativno, ne more biti konkurenčno, in če ni konkurenčno, ne more ustvarjati več novih delovnih mest in nove dodane vrednosti, iz česar se pobirako davki za njihove plače in razne dodatke. Naši sindikati se obnašajo kot najbolj egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti.

Klikni za razširitev