Ja glej takole je. S sedanjo ženo sva se spoznala uhuhu let nazaj. In ko sva začela v službo hoditi sem jaz rekel: "Delam do 40 leta, potem grem pa v penzijo." Večina znancev se tega dobro spominja in še danes se kislo nasmihajo tej izjavi. Pa ne da mi je bilo tako težko v službi. Prav fino smo se imeli v zlatih časih PCX-a. No tudi kasneje v nobeni službi nisem posebej "trpel" (trpljenje zame bi bilo, da me daš za tekoči trak in monotono delo). To da je dosti dela in da je dinamično okolje pa da se vedno nekaj novega dogaja (IT pač) mi ni predstavljalo večjega problema.
Žena pa je vseeno imela drugačno izkušnjo. Zdravstvo. Najmlajša v kolektivu. Vsi ostali pa iz časov socializma.
In ker sva imela plan (penzija pri 40 letih) sva zraven ves čas vozila še svoj posel. Ni bilo važno kaj, samo da je bil RVC dovolj velik. Najprej telefoni v času mobisuxu, pa kasneje klime, pa hrana za živali, pa nekaj IT opreme...
Dejansko sva bila ves čas v službi. Dopoldan redna služba, popoldan in vikendi svoj posel. Ženi je ene 6 let nazaj prebilo. Zaključila z javnim sektorjem in začela samo na najinem poslu. Vse lepo in prav dokler te bolezen ne vseka. Sedaj je že skoraj 4 leta v bolniški. Ni fajn...
In potem sem si sam precej časa zastavljal enako vprašanje kot ti: "kdaj je dovolj?". Mejduš nisem še 40, da bi lahko šel v penzijo
Ampak kar naenkrat nisem uspel več vsega. Služba, popoldanski posel, bolna žena, zdravnik, pregledi...
In letos na začetku leta sprejel odločitev. Zaključil z redno službo. Spustil popoldanski posel na minimum in si načeloma vzel leto dni pavze.
Mi kaj manjka? v bistvu ne. Bi še enkrat naredil enako? Takoj. Kar sedaj delam, delam v bistvu za hobi. Toliko kot mi odgovarja in kolikor imam časa. Sva pa z ženo več skupaj. Raje njej pomagam.
Kaj sem 20 let nazaj mislil s tem, da grem v penzijo pri 40 letih? točno to kar počnem sedaj. Da bom delal toliko kot se mi bo ljubilo. Da zjutraj ne bom več vstal od 6:00, da bom lahko v miru šel na kavo s kolegi, v torek dopoldan na morje pogledat, al pa za mesec dni na jug španije. Ali pa cel teden ne bom naredil nič, ker sem se tako odločil.
Imam dovolj na računu za takšen način življenja? Ma ne vem. Glede na to da sva 20 let delala precej več kot povprečno prebivalstvo, da nisva potratna, kreditov nimava, stanovanje relativno novo... Pa vsak mesec tudi s tem ko sem v "penziji" naredim več kot eni za tekočim trakom bi moralo it... Če pa se pojavi kakšna zares zanimiva zgodba se zna zgoditi, da mi postane dolgčas v penziji in začnem spet kaj bolj intenzivno delati
No bistvo vsega pisanja pa je, da če ne prej, se zaveš, da "imaš dost" ko te bolezen/nesreča zjebe.