Citat:
Zakoni so rigidni in lahko krivični do dedičev. Ali lahko sodnik pravično razdeli dediščino? Kaj se zgodi, če ima zapustnik dolgove?
Če mora dedič vračati dolgove zapustnika, je pomembno, da vemo, da jih je dolžan vrniti le do višine podedovanega premoženja. Lahko bi torej preprosto rekli, da v svoj minus dedič ni dolžan iti. Je pa dedno pravo postavilo na tem mestu določeno varovalko, ki pomeni, da dedič zapustnikovim upnikom jamči ne le s premoženjem, ki ga je podedoval, temveč tudi s svojim lastnim premoženjem. Na tak način se namreč preprečijo morebitne zlorabe, ko bi dedič zapravil oziroma uničil podedovano premoženje, ne da bi plačal dolgove. Če je bila vrednost podedovanega premoženja na primer 10.000 evrov, dedič odgovarja za dolgove zapustnika do te višine. Če je na primer dedič hišo, ki jo je podedoval, prodal in denar zapravil, bo moral dolg poravnati iz lastnega premoženja, vendar le do višine vrednosti prejete zapuščine. Sicer pa imajo dediči, ki se soočajo s prezadolženo zapuščino, možnost, da se dediščini odpovedo. Če dedič presodi, glede na konkretno situacijo, da bo imel z dedovanjem in posledično s poplačevanjem upnikov samo težave, bo to verjetno najboljša rešitev zanj. V takšnem primeru, ko torej ni nobenega dediča, ki bi želel (ali mogel) dedovati, prevzame breme likvidacije zapuščine oziroma poplačila dolgov država. Država se temu namreč ne more odpovedati. Dedič pa, kot rečeno, to lahko stori. Glede na povedano se mi naša ureditev poplačila dolgov zapustnika ne zdi krivična. Tudi upniki morajo biti varovani v svojem pravnem položaju in dejstvo dolžnikove smrti ne more iti v celoti v njihovo breme. To še posebej velja v primeru, ko bi se ob njihovem oškodovanju na drugi strani dedič umrlega neodplačno obogatil.
Kaj pa, ko je nekdo hazarder in je dolžan različnim ljudem, pa tega svojci ne vedo in teh dolgov v zapuščinski masi ni? Ali pa denimo potrošniški krediti, ki jih lahko urediš v trgovini...
Če nekdo na zapuščinski obravnavi, ko sprejme dediščino, ne ve, da je ta obremenjena, ga tudi v tem primeru varuje pravilo, da odgovarja do vrednosti podedovanega premoženja in nič več. V takšnih primerih, zlasti ko se terjatve prijavljajo zelo pozno, dalj časa po zapustnikovi smrti, ni odveč opozoriti tudi na možnost zastaranja tovrstnih terjatev.
