Ma kakšen slovenski
To da starši pomagajo (beri delajo za otroke) otrokom je fenomen v Sloveniji. Zato, pa imamo potem vse razvajeno.
Ma kakšen slovenski fenomen. V tujini dajo otrokom še veliko več, ker v povprečju tudi veliko več imajo kot povprečni Slovenec, kjer nova generacija nima nič, stara pa stare bajte in nič od pokojnin. Če je sreča imajo kakšne parcele, pa še tega je vsak dan manj, ker so že potalali kar so imeli. Tujina ima drugačno percepcijo pomaganja, saj je lastnine zaradi norih cen veliko manj in pač pomagajo pri najemninah, selitvah, luksuzu, potovanjih, šolanju, tečajih, itd. Boljše situirani pa seveda tudi pri nepremičninah, avtih, položajih v službah, še večjemu luksuzu, itd. Običajno so zraven še družinski posli in še marsikaj.
V Sloveniji pa bog pomagaj, foter še sinu firme noče prepustit, da je mulc kao ne uniči, pa oba delata za dobrega minimalca tam. Vse skupaj je ena beda in komu uspe nekaj skupaj spravit je že sovražnik naroda, bog ne daj, da pa še otroku kaj da ali kupi. Ja komu pa? Pa ne gre tu za zadrogirane, razvajene ljudi, ampak ljudi, ki trdo delajo (stari in mladi), marsikaj znajo in jim v poslu pač uspe. Pomoč staršev ni samo v smislu "tata kupi mi stanovanje in avto". Pomoč je tudi dodatek za boljši študij, dodatek za razvoj neke dejavnosti, vložek v njihovo idejo o nekem poslu, itd., itd.
Kot starš bom otroku, ki dela in vozi skozi življenje po svojih najboljših močeh (kar še ne pomeni, da je blazno uspešen) pomagal kolikor zmorem. Ker je moj. In ker ne bom gledal sebe, ko (upam), da nekaj imam, otrok pa bedo goni. V primeru, da čisto zaide, leži in bluzi, dajem virtualno (na kraj) in dobi, ko si poštima življenje na neko normalo.