Sem prišel iz tujine, čeprav že dolgo v Sloveniji. Vedno po novem me preseneti nevoščljivost in zaničevanje bogatih. Če je nekdo nezakonito nekaj ukradel je treba dat ovadbo, drugače sem sokrivec, če imam dokaze in ne dam ovadbe.
Vsake dežela ima en promil zelo bogatih, ampak nikjer se povprečna družine primerja z tem promilom, ki imajo vile in privatna letala. Povprečna družina se primerja z bogatimi v spodnjem visokem razredu. Tudi v Sloveniji sem spoznal družine kjer se je delalo in invenstiralo in imajo več kot milijon premoženja, pa verjemem, da niso goljufali.
Slovenski refleks, ki bogataša enači z lopovom ima že dolgo brado, izhaja pa iz socializma, kjer smo bili vsi enako bogati (beri: enako revni).
Seveda so bile boljše ali slabše službe, pa že od 60ih let dalje privatniki, ki so lahko odprli s.p. in imeli tja do 5 zaposlenih, pa direktorji velikih socialističnih firm, ki so imeli več denarja od povprečja, ampak teh ljudi je bilo malo in praviloma so vidno veliko delali. Vidno je finančno izstopala le še politična elita, ki pa je bila (cinično rečene: enako kot danes) nedotakljiva.
In v sistemu, kjer je vladala tako velika uravnilovka prihodkov, je bilo zelo hitro očitno, kdo ima kaj več kot ostali. In če je nekomu iz zraka padel vikend (recimo, da ga ni prej več let gradil z lastnimi rokami) ali pa dober avto (to seveda pomeni nemški) je ljudski glas znal hitro reči, da nekdo krade in goljufa.
Ampak prave finančne goljufe se običajno hitro odkrilo, to je bil čas Službe družbenega knjigovodstva, ki je ne samo nadzirala vse finančne transakcije ampak jih celo sama izvajala (tega niso delale banke, to je delal SDK), tako da je bilo resen kriminal brez političnega blagoslova težko delati. (Anekdota: sorodnik je leta 1970 delal na projektu v vzhodni Nemčiji, in ko je prišel domov, kupil najdražji radio v trgovini, ki je imel na vrhu ohišja tudi gramofon. Čez nekaj dni so prišli miličniki domov vprašat od kje mu denar.) Čeprav se je švercanje in popoldansko fušanje sistemsko dopuščalo je bil nadzor nad finančnim poslovanjem generalno zelo oster.
Tukaj to postane nekoliko protislovno, saj je bila po eni strani vrlina kako krasti material in zapravljati delovni čas v službi (lastnik vseh podjetij je bila tako ali tako država), ampak če je nekdo s premoženjem zelo izstopal, se je v časih socializma oznako goljufa in lopova hitro prilepilo nanj, in se privoščljivo čakalo, da ga v roke dobijo organi pregona.
Privoščljivo, ker je nekoč navaden človek lahko (pogosto še to s težavo) prišel do fička/yuga, do beemveja pa nikakor ne. In ta refleks se je do neke mere še vedno ohranil do danes, zato bogataše še danes radi gledamo postrani. (Če damo zraven še vse tajkunske zgodbe privatizacije, pa sploh.)