Čile, Argentina, Aconcagua (6962m)

Letališče v Zurichu, nov medcelinski terminal. V celi stavbi je mogoče 10 takih stolov in so čisto na random. Udoooobno.







Letališče v Santiagu. Kuža teka med potniki in išče... kdo ve kaj .







Hostel.







In razgled.







Prav iskal sem, da bi slikal, ampak na nobeni reklami ne vidiš indijanca, kljub temu, da predstavljajo znaten delež populacije. Rasizem?







Vlaki podzemne imajo gume.







Vožnja v prtljažniku pickupa po avtocesti...dobro no.





Kolesarjenje po avtocesti...naj bo, še preživim.







Ampak jogging po avtocesti??!!!







Par slik...







...za malo luštov in skominov...







...na poletje.







Javni...







..fitnes.







Za pot čez Ande morajo biti težja vozila obvezno opremljena z dodatnim hlajenjem zavor. Cesta se dvigne na 3200m in zadeva pride še kako prav.







Ko misliš, da te nič ne more več presenetit...







...najdeš sredi Mendoze tole žalost:







Slovenski trg.





Bele ploščice in kozolci izgledajo v živo še dosti bolj neugledno.







Marija z Brezij.







Joj, če se tole v vetru preplete.







Naravni most v Punta del Inca.







Vstop v nacionalni park Aconcagua. V ozadju vrh.







Bazni tabor na 3200m...







..nudi še kar zadovoljivo udobje.







Zelene oaze...





...hitro zamenja peščena puščava...







...ter posledice...







...neizprosnih razmer.







Prihod v bazo na 4400m.







Malo manj udobno domovanje.







Shower anyone?







Bodite pozorni na 8. znak od zgoraj.







Ja, to JE stranišče.







Na 4300m so Argentinci postavili hotel. Kapo dol.







Izgleda sicer lepo...







...ampak je notri tako zelo mrzlo, da si ljudje še vino grejejo.







Za 12 Evrov dobiš: brisača 1x, milo 1x, šampon 1x in 7 minut tople vode.







Labirinti ledu na višini okoli 5000m.







Tu notri se človek mirno izgubi.







Še malo manj udobno in malo bolj mrzlo domovanje na 5600m.







Dan D. Počitek na 6200m in brezupni poizkusi, da bi se ogreli. Izgleda sicer toplo, ampak videz vara. Okoli -15 stopinj in močan veter.







Proti vrhu.







Vrh. 6962m visoko.







Pot nazaj domov. Ah ti Švicarji...

Hvala!

Hostel je na Plaza des Armas v Santiagu, "morske slikce" so iz Vina del Mar, Mendoza je omenjena (Slovenski trg), v hribih pa gre za pristop iz Punta del Inca preko Plaza des Mulas in po severni strani na vrh.

2k

+ oprema (razen šotorov) in priprave v naših in avstrijskih hribih (zimske ture po julijcih in na Grossglockner - kar je dejansko tehnično bolj zahtevno kot Aconcagua).

Hvala!

Letos februarja. Zdejle bi bilo precej zoprno v vsem tem snegu...

Mi smo lovili zadnje dneve sezone... minimalno snega (čeprav je vsako popoldne malo naletaval sneg, ga potem pobere čez dan) in dokaj dobra verjetnost, da prilezeš na vrh. Smo ujeli ravno zadnje trenutke... za nami ni bilo več nikogar na vrh letos.

Glede zahtevnosti pa vem... tisti dan, ko smo prišli v bazo, je ravno en Poljak ostal "za vedno" gor. Revež se je v slabem vremenu nekako ločil od skupine, se izgubil, potem pa ga je zajela noč. Naslednji dan so ga našli mrtvega, na pol zavlečenega v narbtnik, v katerem je hotel zasilno bivakirati. RIP.

Uspešnost pa znaša okoli 15% (od tistih, ki kupijo vstopnico za v narodni park (do vrha) ).

Ni ravno prijetno... ampak razgled z vrha poplača ves trud.


Glavna finta je v aklimatizaciji... to ne greš v enem dnevu na vrh, ampak si na baznem taboru skoraj 14 dni. V tem času se "rekreiraš" po bližnjih pet-tisočakih in si počasi nosiš opremo na višinski tabor (na 5600m). Potem pa na koncu v enem dnevu lepo počasi do višinskega tabora, prespat in ob zori štartat na vrh. Kondicijsko pa moraš biti dovolj pripravljen (-a), da zmoreš zadnji dan vzpona 1500m gor / 2500m dol od jutra do večera... to je tudi najhujši napor cele ture.

Te pa vsak dvig nad aklimatizirano višino precej zmatra. Spet ene bolj, druge manj. Jaz sem jo kar dobro odnesel. Par glavobolov, ki pa sta jih lekadol in par urc počitka hitro sanirala. Drugače pa resnejši zapleti (pljučni in možganski edem, vneto žrelo je pri tako nizki vsebnosti kisika v zraku prav tako lahko smrtno nevarno) tudi niso redkost.


Še ena slikca, ki sem jo pozabil prilepit:




Sončni vzhod na zahodni strani hriba. Daleč naokrog ni praktično nobenih hribov čez 6000m in vrh meče svojo senco na sam horizont.

Zanimivo...

Sem razmišljal tudi o tem, ampak glede na to, da so s tem sistemom opremljena izključno vsa tovorna vozila in avtobusi (drugje po Čilu in Argentini nisem opazil tega) in da to opremljenost rigorozno preverjajo na začetku vzpona... sem najprej pomislil na zavore.

Hvala za popravek!