Citat:
Kako sem postal kriminalec
december 29, 2015 By jpd in gospodarstvo Komentiraj
Dolgo časa, teden za tednom, dan za dnem, sem se mučil s tem in poskušal potlačiti. Pa ni šlo. Ponoči sem se zbujal. Ves vročičen in prepoten. In se ustrašil, da nisem morda kričal v spanju in zbudil žene in dojenčka v postelji zraven najine. Spet drugič pa me je prebudil lajež psa v daljavi in mi ni več dal zaspati nazaj. Ure in ure sem se premetaval in poslušal tisti Guareschijev pasji lajež. Lajež samotnega psa tam nekje na koncu vasi, ki je sredi gluhe noči kljuval vame kot slaba vest. Noč za nočjo.
Ne zdržim več, moram priznati zločin. Priznati krivdo in se pokesati. Pa četudi ni šlo za naklepni zločin in četudi se nisem namerno okoristil. Toda tudi žene mafijcev in kriminalcev so sokrive za zločine njihovih partnerjev, mar ne? Z vsako minuto, ki jo preživijo v hiši, plačani z denarjem kriminalnega izvora. Z vsakim kilometrom, ki ga prevozijo z avtom, pridobljenim na račun krvavih poslov njihovih partnerjev. In tudi njihovi otroci so krivi. In vnuki tudi. Za vsak cent denarja sumljivega izvora, ki so ga v tej ali oni obliki použili, pojedli, popili ali kako drugače konzumirali.
Ufff, huh, ufff, priznam, … grešil sem. Tudi jaz sem eden tistih kriminalcev. Eden tistih, ki je dobival … DODATEK. Eden tistih, ki še dobiva DODATEK. Dodatek za stalno pripravljenost. Grešil sem. In še vedno grešim. Toda zdaj sem tu pred vami – kamenjajte me.
Vem, da moje krivde ne more nič oprati. Tudi to ne, da nisem vedel, da sem kriminalec. Tudi to ne, da sem se zgražal nad tem gnusnim kriminalnim dejanjem. Tisto jutro, prav dobro se še spomnim, ko so nekateri časopisi poročali o tem gnusnem dejanju, sem prav napičen prišel na sejo naše katedre in začel bentiti nad tem, kaj se gredo ti … ti … ti. Saj veste. Tisti v vodstvu. Kako hudiča si lahko izplačujejo DODATKE za stalno pripravljenost. Le kaj jim je?! In še bi bentil. …če me ne bi zaustavil moj kolega z: “Jože, tudi ti dobivaš dodatek za stalno pripravljenost“. Ust nisem več uspel zapreti, ko je kolega razlagal vso razsežnost zločina: “Člani vodstva, predstojniki kateder in vodje služb dobivajo dodatek za za stalno pripravljenost“. “Pa zakaj, zaboga?“, sem še uspel izdaviti. “Ker v vodstvu niso vedeli, na kateri drugi način izplačati dodatke, ki po zakonu pripadajo članom vodstva, predstojnikom kateder in vodjem služb.”
In od takrat sem tiho. Hodim zgrbljen po svetu, da me ne bi kdo prepoznal. Bojim se gledati večerna poročila po TV, da ne bi kdo omenil mojega imena v povezavi s tem krdelom zločincev. Ponoči se prebujam vročičen in prepoten. Ali se premetavam v postelji in poslušam j*** lajež tistega j*** psa v gluhi noči. Lezem sam vase in se žrem. Postajam senca samega sebe, čustvena razvalina.
Moja krivda je neoprostljiva. Dve leti, natančneje – 2 leti in 3 mesece, odkar sem predstojnik katedre, sem dobival ta DODATEK. 157.96 evrov bruto na mesec. 85.56 evrov neto na mesec. Odkar sem predstojnik katedre, mesec za mesecem, skupaj 27 mesecev, sem se neupravičeno polastil za 4,264.92 evrov bruto javnega denarja. Oziroma natančneje, v 27 mesecih, odkar sem predstojnik katedre, sem vas okradel za 2,310.12 evrov neto javnega, vašega in mojega, denarja. In država vas je okradla za 1,954.80 evrov, ki jih ji je v tem gnusnem zločinu pripadlo v obliki prispevkov. Kot neke vrste davek na to kriminalno dejanje.
Res mi je iskreno žal za ta gnusni zločin, v katerem sem sodeloval. Rad bi se opral za to krivdo. Vrnil bom ta na kriminalni način pridobljen denar. Do zadnjega centa. Jaz in država bova do zadnjega centa vrnila v proračun, kar sva si neupravičeno prilaščala v zadnjih 27 mesecih. Nočem, da me ta krivda preganja še naprej. In nočem, da so moji otroci stigmatizirani zaradi mojih zločinov. Vrnil bom mandat predstojnika katedre. Ali pa, če mi to ne bo omogočeno, se bom odpovedal Dodatku v višini 85.56 evrov neto na mesec, ki pripada predstojniku. Zastonj bom to delal, če mi že vrniti mandata ne bodo pustili. In še za več administrativnih opravil bom zaprosil. Da operem svojo umazano vest.
Kajti želim spet mirno spati. Želim spet v miru odpreti časopis, v miru pogledati večerna TV poročila. Brez strahu, da bi se omenjalo moje ime. Želim si, da se lahko z mirnim srcem sprehodim po ulici. Želim, da tisti j*** pasji lajež v daljavi utihne.
Vas pa tudi pozivam, da greste preverit vaše plačilne liste, ali niste morda soudeleženi v kakšnem podobnem zločinu. Dobivate dodatek za delovno dobo, ali položajni dodatek, ali dodatek za prehrano, ali povračilo potnih stroškov, mentorski dodatek, dodatek za nočno delo, dodatek za nadurno delo, dodatek za delo v nedeljo, dodatek za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu, dodatek za …? Ste prepričani, da jih dobivate upravičeno? Ste prepričani, da vam jih je delodajalec pravilno obračunal? Ste prepričani, da niste soudeleženi v kriminalu, v zločinu proti ostalim sodržavljanom?
Ne bom vam zameril, če me boste zaradi mojega sodelovanja v nagnusnem, zavržnem kriminalnem dejanju prezirali. Ne bom se izgovarjal na Kristusovo izjavo “kdor nima nobenega greha, naj prvi vrže kamen“. Nikakor ne. Zaslužil sem si ta prezir. Moral bi redno vsak mesec preverjati plačilno listo in se vprašati, kaj pomenijo vse tiste postavke na dveh straneh izpisa in ali so pravilno obračunane in ali so izplačane na legalen način. Ne bi se smel pustiti zapeljati v kriminal zaradi moje malomarnosti, ker že nekaj let nisem odprl plačilne liste.
P.S.
Vesel sem, da je inšpektorat odkril ta zločin, v katerem sem sodeloval. Vesel sem, da se bomo tako lahko – vsaj po materialni plati – odkupili za zločin, povrnili denar in enkrat za vselej odpravili vzroke za kriminal. Kot pred leti tiste medicinske sestre. Moralno se morda ne bomo nikoli povsem oprali. Toda ta odkritja, te izkušnje, nam pomagajo, da se kot družba razvijamo in skupaj rastemo. Da bomo nekoč boljša družba.
