Pri odnosih je samo ena resnica (pod pogojem, da si odnosa z nekom tudi želiš). Da zadeve rešuješ. Kdor zadeve rešuje, je pripravljen sprejeti odgovornost, priznati napako, samega sebe zelo dobro pozna in odprto pové kaj potrebuje itd...tisti bodo imeli odnos. Zelo redki so pari, kjer vse špila brez usklajevanja, kompromisov, empatije.
V marsikateri družini ni dogovarjanja, pregovarjanja, pogajanja, usklajevanja...in takšne družine, kjer tega ni, so na videz krasne. V resnici pa je (lahko) zelo malo stika v njih...vsi se umikajo, popuščajo, ker ne želijo soočenja, konflikta,...potem pa se en dan nekdo obesi, zboli, konča pod vlakom, na pomirjevalih, s kabrioletom, ljubimcem, 1001 hobijem, begom od sebe in svoje bede
Poznate tisto:
"Zakaj sta skupaj, če se stalno kregata?"
"Saj se ne kregava...Pogovarjava se."
Za nekatere je argumentirana debata, še posebej, če je strastna, enaka kreganju.
Biti sam pa je tudi zelo osebna stvar. Ali si vzgojen v avtonomno osebo, imaš kakšno travmatično izkušnjo, si morda kronično bolan in bo tvoja bolezen predvidljivo napredovala, da ne govorim o prepričanjih (nekaj podobnega, kot ima g. Arne Hodalič o otrocih) itd...S staranjem se ljudje spreminjamo...še tiste stvari, v katere smo najbolj goreče verjeli, lahko postanejo popolnoma nepomembne...to je malo povezano z modrostjo, iskanjem sebe, spraševanjem pač...