Maša za domovino je vezana na dogodke ob osamosvojitvi če se ne motim, to pa je čas največje enotnosti naroda ( pustimo intimne želje politike na strani). Romanje v Dražgoše glorificira čas ko je bil narod v zgodovini najbolj razklan. Skratka neprimerljivo. Edino pravilno da so politiki prišli na mašo za domovino. Če so verni lahko demonstrirajo vero ali ne, če niso verni pa pač prisostvujejo na spoštljiv način.
Vsi v cerkev k maši. V prvi vrsti.
- Ustvarjalec teme endvatri
- Začetni datum
Jaz se kot politik nebi šel kazat na noben verski obred, sploh pa ne v prvo vrsto izjema bi bil kak pogreb. Mašo za domovino imajo lahko 1 krat na 10 let ali pa vsak dan, pa me tam nebi bilo.To mi je skregano z vso moralo.
Ti si bedak
No pa preber tole, mogoče boš začel razmišljati.
http://vfokusu.com/post/479550/prid...o-ki-jo-mora-prebrati-vsak-slovenski-domoljub
Pridiga soboškega škofa dr. Petra Štumpfa
Praznovanje Dneva državnosti Republike Slovenije nas vsako leto v spominu poveže z osamosvojitveni dogodki. Takrat nam ni bilo lahko, a bilo nam je lepo. Lahko nam ni bilo, ker je bila vojna in so bile žrtve. Lepo nam je bilo, ker smo čutili drug drugega kot brata in sestro – bili smo ena lepa, zanosna, a preprosta slovenska družina, ki ni več skrivala svojih hrepenenj po lastni državi.
Katoličani smo osamosvojitev Slovenije z vsemi srci podpirali ter pri njej aktivno sodelovali.
Ob tem ne moremo mimo vseh pozivov, ki jih je zlasti nadškof Alojzij Šuštar namenil ustavitvi napada tedanje jugoslovanske vojske na Slovenijo ter kasneje mednarodnemu priznanju naše države. Bogu smo hvaležni, da je proces osamosvojitve naše države uspel in da smo Slovenci uresničili svoje tisočletne sanje.
Vsakoletna sveta maša za domovino je priložnost, da se tudi javno zahvalimo, da katoličani v samostojni Sloveniji uživamo relativno versko svobodo. Za razliko od prejšnjega totalitarnega sistema, v katerem smo bili najbolj preganjana verska skupnost in katoličani najpogosteje diskriminirani, danes lahko svobodno izvajamo duhovno, karitativno in izobraževalno dejavnost. Ob tej priložnosti se v imenu Slovenske škofovske konference lepo zahvaljujem za ves prispevek, ki ga država namenja za naše splošno koristne dejavnosti.
Odnosi z državo niso nikoli takšni, da ne bi bili lahko še boljši. Leta 2003 smo dobili sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo, ki ureja samo pravna vprašanja. Vsa druga vprašanja kot npr. glede katoliških šol, ohranjanja kulturne dediščine, duhovne oskrbe v bolnicah, domovih za starejše občane in zaporih pa do danes še niso urejena. Od predstavnikov državnih oblasti že leta pričakujemo, da z namenom ureditve delovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji, pristopijo k sklenitvi novih delnih sporazumov s Svetim sedežem. Če imajo takšne sporazume vse sosednje države, ne vidimo nobenih razlogov, da ne bi mogli imeti tudi katoličani v Sloveniji enako urejenih pravic, Cerkev pa urejeno svobodo delovanja. S takšnimi sporazumi bi se izognili tudi današnjim težavam, ki jih ima vlada in politika, še posebej, ko gre za enako obravnavo vseh otrok in financiranje zasebnih osnovnih šol in vrtcev.
Letos se spominjamo združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred sto leti. Na skrajnem severovzhodu Slovenije so pred več kot tisoč leti ostali pozabljeni prebivalci Spodnje Panonije. V pozabo in izoliranost jih je pahnil razpad slovenske Kocljeve kneževine. Reka Mura je tako postala meja, ki je ozemeljsko mnoga stoletja ločevala Slovence stran od Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Skoraj nihče več ni vedel za prekmurske Slovence. Imeli so jih za Vende, potomce nekega starodavnega ljudstva, brez identitete, ki pač živijo v Ogrskem kraljestvu.
V evropskem prebujanju narodov sredi 19. stoletja so se nekateri štajerski duhovniki pričeli ozirati na levi breg Mure. Tam so srečavali ljudi, ki ne »govorijo« kot na Kranjskem, temveč »gučijo«. V tem »guču« so zaslutili slovenstvo. Med ljudmi so pričeli odkrivati slovenske sledi, ki so jih v svojih knjigah tam pustili katoliški in evangeličanski prekmurski pisatelji že v 15., predvsem pa v 18. in 19. stoletju. Mura je postala reka verskega, jezikovnega in kulturnega tihotapstva. V strogi tajnosti so namreč štajerski duhovniki v vinskih sodih čez Muro dobavljali prekmurskim Slovencem Mohorjeve in druge slovenske knjige. V srcu prekmurskih in štajerskih Slovencev so pričeli nastajati »zlati mostovi« povezovanja za graditev združenega slovenstva v eni domovini Sloveniji.
Slovenski narodni buditelji v Prekmurju, še posebej tišinski župnik dr. Franc Ivanocy, njegov kaplan in poznejši publicist katoliške periodike, Jožef Klekl st., poznejši dekan Ivan Jerič, ter prleška duhovnika dr. Matija Slavič, prvi rektor ljubljanske univerze, ter dr. Franc Kovačič, ustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru in še mnogi drugi katoliški duhovniki – so vse stavili na katoliško vero. Niso hoteli izgubiti svoje istovetnosti in verodostojnosti. Zavedali so se, da lahko hitro zapadejo v nevarne interese nacionalističnih zank. Zavestno so bedeli nad dolžnostjo pravičnosti do vseh narodnosti v Prekmurju.
Pri tem so se držali opominov apostola Pavla Korinčanom: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo obilno tudi žel. Vse, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega daritelja Bog ljubi« (2 Kor 9, 6–11). Bog je tako v teh narodnih buditeljih množil sadove pravičnosti in v tem so bogateli tudi za veliko radodarnost slovenstva, s katerim so narodnostno in versko budili in krepili prekmurske Slovence.
Za vse te duhovnike in narodne buditelje v Prekmurju še posebej veljajo besede sedanjega papeža Frančiška, ki je dejal: »Voditelji naj ne poslušajo samo svojih 'svetovalcev', temveč naj se 'spustijo dol' in se sami prepričajo o dejanskem stanju ljudi. Tistim na oblasti svetujem, naj ostanejo v stiku z resničnostjo in se izogibajo nečimrnosti ter prevzetnosti; nečimrn in ošaben človek ne pozna modrosti, človeku brez modrosti pa se slabo piše« (slovenski prevod, str. 26–27).
Pred sto leti so se prekmurski Slovenci odločili za združitev z matičnim narodom tudi zaradi hrepenenja po slovenski pravičnosti, ki je takrat bila še pregovorno značilna in poznana tudi drugim narodom. Čeprav nekateri takratni voditelji Slovencev v Ljubljani še niso vedeli, kje sploh je Prekmurje, prekmurskih narodnih buditeljev to ni zaustavilo pri njihovem delu za združitev; jih pa je to ignoriranje zelo bolelo in žalostilo. V teh sto letih smo čez Muro zgradili kar sedem mostov – od Petišovec pri Lendavi do Gornje Radgone. Za nas Prekmurce so to zlati mostovi, prek katerih vsakodnevno na tisoče ljudi potuje v druge dele Slovenije, pa na Hrvaško, v Avstrijo ali pa od tam prihajajo k nam. Radi smo v Sloveniji, vendar nas boli in smo žalostni, ko mnogi ljudje iz drugih krajev Slovenije še niso bili v Prekmurju. Nekateri celo mislijo, da se Slovenija konča pri Mariboru ali vsaj pri Gornji Radgoni, oziroma v Radencih.Pred sto leti so se naši slovenski predniki združili z matičnim narodom tudi zato, da bi si delili kruh z drugimi Slovenci. Danes pa morajo mnogi Prekmurci, predvsem iz Goričkega, ponujati svoje zelo kvalitetno delo ljudem v sosednji Avstriji, da jim tamkajšnji delodajalci režejo vsakdanji kruh. Pa vendar smo v Prekmurju prepričani, da nismo nikomur v breme in še vedno bi bili radi gostoljubni in radodarni. Čisto sami pa vsega ne zmoremo. Če je madžarska država pri raznih oblikah pomoči pozorna do svojih sonarodnjakov v Prekmurju in drugod po svetu, potem bi morala tudi slovenska država vsaj z enako pozornostjo iskati načine, kako ohranjati slovenstvo ter spodbujati gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja.
Papež Benedikt XVI. nam je pred trinajstimi leti naklonil škofijo, ki pa ni samo prekmurska škofija, temveč pomurska. Sedem zlatih mostov je tako postalo cerkvena vez med Prekmurjem, Prlekijo in delom Slovenskih Goric. Naša, soboška, škofija je tako delček Cerkve na Slovenskem. Bogu smo za ta dar hvaležni, kakor tudi vsem drugim škofijam po Sloveniji, ki nas z veseljem sprejemajo, in tudi sosednjim škofijam na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji, s katerimi tudi spletamo prijateljske vezi. Tudi zaradi prijateljske povezanosti med nami me je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav prijazno povabil: »Škof Peter, prekmurski Slovenci imate letos pomenljivo obletnico. Pri sveti maši ob Dnevu državnosti nam nekaj povej o našem Prekmurju.« Nadškof Stanislav, hvala za to bratsko in prijateljsko naklonjenost ter gostoljubje v vaši častitljivi ljubljanski stolni cerkvi.
Prekmurje v srcu Slovenije ali pa Slovenija v srcu Prekmurja. Med enim in drugim je zlati most našega slovenstva in krščanskih vrednot. Mura nikdar več ne sme postati ločnica med Slovenci. Pred sto leti je Jožef Klekl st. napisal prečudovito pesem Kaj je Müra šepetala. Patriarh med slovenskim škofi, sedem in devetdesetletni škof dr. Jožef Smej, mi je nekoč zaupal: »Odpovedal bi se vsem svojim knjigam, ki sem jih napisal, če bi lahko bil avtor te pesmi.« Pred trinajstimi leti jo je uglasbil redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo mag. Ivan Florjanc. Pesem je med Prekmurci že skoraj ponarodela in jo bomo zapeli tudi 17. avgusta letos, ko se bomo v Beltincih pri slovesni sveti maši Bogu zahvalili za vse dobro in lepo, kar smo v Prekmurju od njega in od mnogih dobrih ljudi prejeli v teh stotih letih. Sedaj nam jo bo zapel Moški pevski zbor iz Lipovec.
Slovenke in Slovenci ter vsi drugi prijatelji Slovenije, vabljeni in dobrodošli 17. avgusta v Beltince. Dobri Bog naj vedno ohranja Prekmurje v srcu Slovenije in Slovenijo v srcu Prekmurja.
Amen.
No pa preber tole, mogoče boš začel razmišljati.
http://vfokusu.com/post/479550/prid...o-ki-jo-mora-prebrati-vsak-slovenski-domoljub
Pridiga soboškega škofa dr. Petra Štumpfa
Praznovanje Dneva državnosti Republike Slovenije nas vsako leto v spominu poveže z osamosvojitveni dogodki. Takrat nam ni bilo lahko, a bilo nam je lepo. Lahko nam ni bilo, ker je bila vojna in so bile žrtve. Lepo nam je bilo, ker smo čutili drug drugega kot brata in sestro – bili smo ena lepa, zanosna, a preprosta slovenska družina, ki ni več skrivala svojih hrepenenj po lastni državi.
Katoličani smo osamosvojitev Slovenije z vsemi srci podpirali ter pri njej aktivno sodelovali.
Ob tem ne moremo mimo vseh pozivov, ki jih je zlasti nadškof Alojzij Šuštar namenil ustavitvi napada tedanje jugoslovanske vojske na Slovenijo ter kasneje mednarodnemu priznanju naše države. Bogu smo hvaležni, da je proces osamosvojitve naše države uspel in da smo Slovenci uresničili svoje tisočletne sanje.
Vsakoletna sveta maša za domovino je priložnost, da se tudi javno zahvalimo, da katoličani v samostojni Sloveniji uživamo relativno versko svobodo. Za razliko od prejšnjega totalitarnega sistema, v katerem smo bili najbolj preganjana verska skupnost in katoličani najpogosteje diskriminirani, danes lahko svobodno izvajamo duhovno, karitativno in izobraževalno dejavnost. Ob tej priložnosti se v imenu Slovenske škofovske konference lepo zahvaljujem za ves prispevek, ki ga država namenja za naše splošno koristne dejavnosti.
Odnosi z državo niso nikoli takšni, da ne bi bili lahko še boljši. Leta 2003 smo dobili sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo, ki ureja samo pravna vprašanja. Vsa druga vprašanja kot npr. glede katoliških šol, ohranjanja kulturne dediščine, duhovne oskrbe v bolnicah, domovih za starejše občane in zaporih pa do danes še niso urejena. Od predstavnikov državnih oblasti že leta pričakujemo, da z namenom ureditve delovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji, pristopijo k sklenitvi novih delnih sporazumov s Svetim sedežem. Če imajo takšne sporazume vse sosednje države, ne vidimo nobenih razlogov, da ne bi mogli imeti tudi katoličani v Sloveniji enako urejenih pravic, Cerkev pa urejeno svobodo delovanja. S takšnimi sporazumi bi se izognili tudi današnjim težavam, ki jih ima vlada in politika, še posebej, ko gre za enako obravnavo vseh otrok in financiranje zasebnih osnovnih šol in vrtcev.
Letos se spominjamo združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred sto leti. Na skrajnem severovzhodu Slovenije so pred več kot tisoč leti ostali pozabljeni prebivalci Spodnje Panonije. V pozabo in izoliranost jih je pahnil razpad slovenske Kocljeve kneževine. Reka Mura je tako postala meja, ki je ozemeljsko mnoga stoletja ločevala Slovence stran od Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Skoraj nihče več ni vedel za prekmurske Slovence. Imeli so jih za Vende, potomce nekega starodavnega ljudstva, brez identitete, ki pač živijo v Ogrskem kraljestvu.
V evropskem prebujanju narodov sredi 19. stoletja so se nekateri štajerski duhovniki pričeli ozirati na levi breg Mure. Tam so srečavali ljudi, ki ne »govorijo« kot na Kranjskem, temveč »gučijo«. V tem »guču« so zaslutili slovenstvo. Med ljudmi so pričeli odkrivati slovenske sledi, ki so jih v svojih knjigah tam pustili katoliški in evangeličanski prekmurski pisatelji že v 15., predvsem pa v 18. in 19. stoletju. Mura je postala reka verskega, jezikovnega in kulturnega tihotapstva. V strogi tajnosti so namreč štajerski duhovniki v vinskih sodih čez Muro dobavljali prekmurskim Slovencem Mohorjeve in druge slovenske knjige. V srcu prekmurskih in štajerskih Slovencev so pričeli nastajati »zlati mostovi« povezovanja za graditev združenega slovenstva v eni domovini Sloveniji.
Slovenski narodni buditelji v Prekmurju, še posebej tišinski župnik dr. Franc Ivanocy, njegov kaplan in poznejši publicist katoliške periodike, Jožef Klekl st., poznejši dekan Ivan Jerič, ter prleška duhovnika dr. Matija Slavič, prvi rektor ljubljanske univerze, ter dr. Franc Kovačič, ustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru in še mnogi drugi katoliški duhovniki – so vse stavili na katoliško vero. Niso hoteli izgubiti svoje istovetnosti in verodostojnosti. Zavedali so se, da lahko hitro zapadejo v nevarne interese nacionalističnih zank. Zavestno so bedeli nad dolžnostjo pravičnosti do vseh narodnosti v Prekmurju.
Pri tem so se držali opominov apostola Pavla Korinčanom: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo obilno tudi žel. Vse, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega daritelja Bog ljubi« (2 Kor 9, 6–11). Bog je tako v teh narodnih buditeljih množil sadove pravičnosti in v tem so bogateli tudi za veliko radodarnost slovenstva, s katerim so narodnostno in versko budili in krepili prekmurske Slovence.
Za vse te duhovnike in narodne buditelje v Prekmurju še posebej veljajo besede sedanjega papeža Frančiška, ki je dejal: »Voditelji naj ne poslušajo samo svojih 'svetovalcev', temveč naj se 'spustijo dol' in se sami prepričajo o dejanskem stanju ljudi. Tistim na oblasti svetujem, naj ostanejo v stiku z resničnostjo in se izogibajo nečimrnosti ter prevzetnosti; nečimrn in ošaben človek ne pozna modrosti, človeku brez modrosti pa se slabo piše« (slovenski prevod, str. 26–27).
Pred sto leti so se prekmurski Slovenci odločili za združitev z matičnim narodom tudi zaradi hrepenenja po slovenski pravičnosti, ki je takrat bila še pregovorno značilna in poznana tudi drugim narodom. Čeprav nekateri takratni voditelji Slovencev v Ljubljani še niso vedeli, kje sploh je Prekmurje, prekmurskih narodnih buditeljev to ni zaustavilo pri njihovem delu za združitev; jih pa je to ignoriranje zelo bolelo in žalostilo. V teh sto letih smo čez Muro zgradili kar sedem mostov – od Petišovec pri Lendavi do Gornje Radgone. Za nas Prekmurce so to zlati mostovi, prek katerih vsakodnevno na tisoče ljudi potuje v druge dele Slovenije, pa na Hrvaško, v Avstrijo ali pa od tam prihajajo k nam. Radi smo v Sloveniji, vendar nas boli in smo žalostni, ko mnogi ljudje iz drugih krajev Slovenije še niso bili v Prekmurju. Nekateri celo mislijo, da se Slovenija konča pri Mariboru ali vsaj pri Gornji Radgoni, oziroma v Radencih.Pred sto leti so se naši slovenski predniki združili z matičnim narodom tudi zato, da bi si delili kruh z drugimi Slovenci. Danes pa morajo mnogi Prekmurci, predvsem iz Goričkega, ponujati svoje zelo kvalitetno delo ljudem v sosednji Avstriji, da jim tamkajšnji delodajalci režejo vsakdanji kruh. Pa vendar smo v Prekmurju prepričani, da nismo nikomur v breme in še vedno bi bili radi gostoljubni in radodarni. Čisto sami pa vsega ne zmoremo. Če je madžarska država pri raznih oblikah pomoči pozorna do svojih sonarodnjakov v Prekmurju in drugod po svetu, potem bi morala tudi slovenska država vsaj z enako pozornostjo iskati načine, kako ohranjati slovenstvo ter spodbujati gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja.
Papež Benedikt XVI. nam je pred trinajstimi leti naklonil škofijo, ki pa ni samo prekmurska škofija, temveč pomurska. Sedem zlatih mostov je tako postalo cerkvena vez med Prekmurjem, Prlekijo in delom Slovenskih Goric. Naša, soboška, škofija je tako delček Cerkve na Slovenskem. Bogu smo za ta dar hvaležni, kakor tudi vsem drugim škofijam po Sloveniji, ki nas z veseljem sprejemajo, in tudi sosednjim škofijam na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji, s katerimi tudi spletamo prijateljske vezi. Tudi zaradi prijateljske povezanosti med nami me je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav prijazno povabil: »Škof Peter, prekmurski Slovenci imate letos pomenljivo obletnico. Pri sveti maši ob Dnevu državnosti nam nekaj povej o našem Prekmurju.« Nadškof Stanislav, hvala za to bratsko in prijateljsko naklonjenost ter gostoljubje v vaši častitljivi ljubljanski stolni cerkvi.
Prekmurje v srcu Slovenije ali pa Slovenija v srcu Prekmurja. Med enim in drugim je zlati most našega slovenstva in krščanskih vrednot. Mura nikdar več ne sme postati ločnica med Slovenci. Pred sto leti je Jožef Klekl st. napisal prečudovito pesem Kaj je Müra šepetala. Patriarh med slovenskim škofi, sedem in devetdesetletni škof dr. Jožef Smej, mi je nekoč zaupal: »Odpovedal bi se vsem svojim knjigam, ki sem jih napisal, če bi lahko bil avtor te pesmi.« Pred trinajstimi leti jo je uglasbil redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo mag. Ivan Florjanc. Pesem je med Prekmurci že skoraj ponarodela in jo bomo zapeli tudi 17. avgusta letos, ko se bomo v Beltincih pri slovesni sveti maši Bogu zahvalili za vse dobro in lepo, kar smo v Prekmurju od njega in od mnogih dobrih ljudi prejeli v teh stotih letih. Sedaj nam jo bo zapel Moški pevski zbor iz Lipovec.
Slovenke in Slovenci ter vsi drugi prijatelji Slovenije, vabljeni in dobrodošli 17. avgusta v Beltince. Dobri Bog naj vedno ohranja Prekmurje v srcu Slovenije in Slovenijo v srcu Prekmurja.
Amen.
Tele pridige nisem bral v celoti. Že sam začetek je dovolj zgovoren. Sekularizacija je civilizacijska pridobitev evropske družbe, za ta dosežek so bili preganjani očetje našega knjižnega jezika, ravno s strani te cerkve, ki hvali versko svobodo. Danes duhovščini dovolimo preveč. Verska svoboda je bila na tistem pravem nivoju zadnjih 5 let SFRJ. Prav tako relacija cerkev država. Prej je bilo pretiravanje v eno stran, kot je danes pretiravanje v drugo stran. Naše državnike pa zavezuje 7. člen ustave, ki je premalo spoštovan v naši državi. Ločenost verskih skupnosti od države zame pomeni tudi to, da se politiki samo zaradi svoje funkcije ne pojavljajo na verskih obredih. To je zame poseg države v versko skupnost, prav tako kot je poseg verske skupnosti v državo, če pri maši pozivajo k udeležbi na volitvah.
A ni to dolžnost da se ljudje udeležijejo volitev. Zakaj nebi smela ena skupina pozivat za udeležbo na volitvah ali celo za izbiro kandidatov ki jim ne škodujejo.
Ali bi nekdo samo rad videl da nekateri nebi volili?
To jr ravno tako, kot bi v parlamentu potrjevali škofe. Volitve so zadeva deržave, pri nas pa imamo ločenost verskih skupnosti od države.
Pa kaj če je ločeno, ima vsak državljan pravico da javno oznanja koga se naj voli. Sedaj, če ga kdo posluša, pa je njegova stvar.
Podobne teme
