The Secret
- Ustvarjalec teme B81
- Začetni datum
Ne bom govoril o sami formi in vtisu filma (o okusih se ne razpravlja). Če enega odbija mešanica new age holiwoodskega pristopa, prav, res je tako narejen. Bom pa nekaj povedal o bistvu, ki ga hoče sporočit gledalcu. Podobno privlači podobno, valovanja se lahko ujamejo v resonanci. Ne bom pa se obešal na moč želje, prej bi rekel, da je bistven čisti namen, ne želja.
Ko se ti to dogaja in to doživljaš, je to nekaj popolnoma normalnega, a za večino ljudi, ki tega ni izkusila, je neverjetno in laž. Subjektivno je to res, za večino je to laž, ker tega ne želijo, niti ne bodo nikoli izkusili. Tudi prav.
Dogajanje nekaj dni pred leti:
Prvič sedim v nekem lokalu, pijem sok, prosim za račun in pravi kelner, da je že v redu. Se peljem s taksijem, tu pa tam kakšno rečem s šoferjem. Me pripelje na cilj, še na dolgo debatira z mano, mi računa pol cene in se mi zahvali, da me je lahko peljal. Se srečam s frendom, sva par ur po mestu, se posloviva,..., me kliče, da ga malo spušča in če se lahko spet vidiva, ker je tako fajn v moji bližini. itd itd podobnih primerov
Meni je bilo za vse to popolnoma vseeno. Imel sem svoj mir in dogajalo se mi je samo to, kar je bilo zame najbolje, brez želja. Tudi želel si nisem ničesar. V tistem obdobju sem srečal ljubezen življenja, kupil hišo (prvo, ki sem jo sploh šel pogledat, ...) skratka, vse v življenju se je dogajalo idealno.
Zakaj? O nečem podobnem govori film. Danes se mi take stvari ne dogajajo pogosto. Hodim v službo, razmišljam, včasih stres, vsakodnevni dogodki (dobri, slabi)... in za tako "idealno" dogajanje nisem dovolj pri sebi. A ga še vedno kdaj začutim, predvsem pa to stanje izkustveno poznam.
In to je stanje čiste ljubezni (ne zaljubljenosti v nekoga). Ker pa smo tega stanja tako težko zmožni, ker ljubezni ne gojimo, je ne prepoznamo, živimo vsakodnevni safr. In v svetu, ki nas obkroža, ki nas sili v vsakodnevne boje, je ohranjanje ljubezni težka naloga. Ni čudno, da večini spodleti in potem mislijo, da je to nekaj nemogočega.
Ni nemogoče. Ni pa lahko.
Ko se ti to dogaja in to doživljaš, je to nekaj popolnoma normalnega, a za večino ljudi, ki tega ni izkusila, je neverjetno in laž. Subjektivno je to res, za večino je to laž, ker tega ne želijo, niti ne bodo nikoli izkusili. Tudi prav.
Dogajanje nekaj dni pred leti:
Prvič sedim v nekem lokalu, pijem sok, prosim za račun in pravi kelner, da je že v redu. Se peljem s taksijem, tu pa tam kakšno rečem s šoferjem. Me pripelje na cilj, še na dolgo debatira z mano, mi računa pol cene in se mi zahvali, da me je lahko peljal. Se srečam s frendom, sva par ur po mestu, se posloviva,..., me kliče, da ga malo spušča in če se lahko spet vidiva, ker je tako fajn v moji bližini. itd itd podobnih primerov
Meni je bilo za vse to popolnoma vseeno. Imel sem svoj mir in dogajalo se mi je samo to, kar je bilo zame najbolje, brez želja. Tudi želel si nisem ničesar. V tistem obdobju sem srečal ljubezen življenja, kupil hišo (prvo, ki sem jo sploh šel pogledat, ...) skratka, vse v življenju se je dogajalo idealno.
Zakaj? O nečem podobnem govori film. Danes se mi take stvari ne dogajajo pogosto. Hodim v službo, razmišljam, včasih stres, vsakodnevni dogodki (dobri, slabi)... in za tako "idealno" dogajanje nisem dovolj pri sebi. A ga še vedno kdaj začutim, predvsem pa to stanje izkustveno poznam.
In to je stanje čiste ljubezni (ne zaljubljenosti v nekoga). Ker pa smo tega stanja tako težko zmožni, ker ljubezni ne gojimo, je ne prepoznamo, živimo vsakodnevni safr. In v svetu, ki nas obkroža, ki nas sili v vsakodnevne boje, je ohranjanje ljubezni težka naloga. Ni čudno, da večini spodleti in potem mislijo, da je to nekaj nemogočega.
Ni nemogoče. Ni pa lahko.
Podobne teme
