Citat:
Sistem razdeljevanja elektorskih glasov je za Neameričane, vajene preprostih volitev, kjer pač zmaga tisti z največ glasovi volivcev, težko razumljiv. Američani so se pri volitvah svojega predsednika odločili za nekakšen hibrid med predsedniškim sistemom (kjer svojega absolutnega šefa izbira ljudstvo, npr. v Rusiji) in parlamentarnim (kjer predsednika države, ki ima zgolj simbolno vlogo, izbira parlament, npr. v Nemčiji).
V tem so videli prednost: elektorski sistem namreč predstavlja varovalko, saj ščiti manjše države in preprečuje, da bi na neposrednih volitvah zmagal kandidat, ki bi ga podprle, denimo, zgolj metropole.
Zanimivo je, da večina od 538 elektorjev ni pravno obvezanih, da morajo slediti volji volivcev svoje države in podati glas kandidatu, ki so ga ti podprli.
Vsaka ameriška zvezna država ima, glede na število prebivalcev, vnaprej določeno število elektorskih glasov, ki pa med državami ni linearno oziroma pravično premosorazmerno (glej okvirček levo). Zmagovalec volitev v posamezni državi, četudi zmaga s tesno večino 51 odstotkov glasov, pobere vse elektorske glasove te države.
Zato je razumljivo, zakaj sta Mitt Romney in Barack Obama tako intenzivno vodila svoji predsedniški kampanji v t. i. »nihajočih« državah (Ohio, Florida, Virginia ...), kjer ni bilo jasno, koga bodo tamkajšnji prebivalci podprli. Po drugi strani Romneyja in Obame v New Yorku ali Utahu skoraj ni bilo videti – prvi je namreč tradicionalna demokratska, drugi pa republikanska trdnjava, zato bi bilo tam škoda izgubljati dragoceni predvolilni čas.