Preberite tudi njegovi in njeni hejterji:
(POGLED) Kolumna Marka Crnkoviča: Tresla se je gora, rodila se je Sapramiška
08.02.2023 08.17
Marko Crnkovič
Morali smo čakati skoraj uro in pol, da se je na sinočnji Prešernovi proslavi končno nekaj zanimivega, celo vznemirljivega zgodilo. Toda kakšen ekskluzivistični fanatizem to mora biti!
Pesnico, nagrajenko leta 2000, sta na oder pospremila Boris A. Novak in Jaša Jenull.
ROBERT BALEN
Morali smo čakati skoraj uro in pol, da se je na sinočnji Prešernovi proslavi končno nekaj zanimivega, celo vznemirljivega zgodilo. Da je oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma ne nepričakovano, a brez škandalozne ali kaj šele incidenčne vsiljivosti uzurpirala Svetlana Makarovič (v spremstvu dveh kavalirjev) in odrecitirala svojo kratko poezijo z naslovom Zla runa.
Also deklamierte nacionalna druidinja srhljivo lepe, a tudi dvoumne slovenske besede:
Zla runa, na vodno gladino napisana.
A to ni več ista voda.
Nevidna se zdi, zla runa,
v severni veter zarisana.
A to ni več isti veter.
Nevidna se zdi, zla runa,
s prstom na vrata začrtana.
A ta vrata ne držijo več v isto hišo.
S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje.
Obžalovanje dejanja ne izbriše.
Auftaktna protiutež
Ampak na začetku nas je predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada g. dr. Jožef Muhovič ne več ne manj kot petnajst minut moril s svojim akademsko duhamornim, četudi pametnim — saj nič ne rečem — govorom.
Lahko mu štejemo v plus, da je s svojo konservativnostjo izpadel kot auftaktna protiutež ne vedno gledljivim in razumljivim avangardistično-alternativnim scenskim prispevkom v okviru kulturno-umetniškega programa.
Domnevam — ali vsaj upam —, da tisti ubogi zajec, ki sta ga dva lutkarja v eni od teatrskih/teatraličnih točk premikala na palčkah, ni bil živ. Bil pa je tako prepričljiv, da sem najprej resno mislil, da so revčku na tace in tilnik prišraufali šprikle. V zajčevem steklenem pogledu je bilo nekaj frankensteinskega. Simbolike sicer nisem štekal, je pa zgledalo kul.
Ker kleriški kincler
Svetlana Makarovič je nastopila mirno in dostojanstveno, v literarnem in odrskem smislu vrhunsko. Da je meni nič, tebi nič prispevala k proslavi to, kar si je zamislila in kakor si je zamislila, je bilo nazadnje v popolnem nasprotju s cirkuškimi neokusnostmi, s katerimi so nas mediji ves teden mazilili in mazali. Seveda ob ustrezni spremljavi kluba Svetlaninih desničarskih hejterjev.
Za boljše razumevanje informacijske zmede, ki je nastala po pesničini napovedi, da je pripravljena sprejeti Prešernovo nagrado, ki jo je leta 2000 zavrnila zaradi iz klobuka privlečenega kleriškega kinclerja, je treba natančno prebrati tako rekoč forenzični tekst Petre Vidali.
(POGLED) Kronika škandala, škandalozna kronika
No, njena deklamacija Zle rune je po eni strani izpadla kot integralen, planiran, kontekstualen, četudi vsebinsko nenačrtovan del kulturno-umetniškega programa, po drugi pa kot njegov korektivni post festum — in obenem kot epilog te več kot dvajset stare, zdaj še tem bolj žmahtne zgodbe z jezuitom.
Zapoznela želja
Moram pa povedati nekaj: s svojo zapoznelo željo, da vendarle sprejme Prešernovo nagrado, ki se ji jo je takrat zdelo zamalo sprejeti, me Svetlana Makarovič spominja na Janšo, Peterleta, Rupla, Bučarja, Kacina in Bavčarja, ki so predsedniku Kučanu leta 1993 vrnili leto dni prej podeljeni zlati častni znak svobode — in ki so ga vsi (razen pokojnega Bučarja) decembra tik pred iztekom mandata vzeli nazaj od Pahorja. Na lastno željo, ne na njegovo. Pahor se je samo strinjal z njihovim namigom.
V čem je razlika med genialno staro veščo in jezdeci osamosvojitvene apokalipse?
Seveda je razlika. To že. Svetlana Makarovič ima dejansko neminljive zasluge za slovensko kulturo, če že ne za državnost. Ne igra pa to pri tem nobene vloge. To je irelevantno. Zdi se mi preneumno, da bi 23 ali 30 let pozneje cela Slovenija morala upoštevati zdaj takšne, zdaj drugačne argumente nekih zaslužnih ljudi, ki si sproti premišljujejo.
Edina razlika med Svetlano Makarovič in samorehabilitiranimi odlikovanci je v tem, da si ona res zasluži Prešernovo nagrado in da jo terja nazaj z neskončno več stila kot onih pet — ki so v to godljo zvlekli še za vse državotvorne štose navdušenega Pahorja
Neka nova dejstva
Kakšen ekskluzivistični fanatizem to mora biti, da zavrneš čast, ki ti jo nekdo izkaže, samo zato, ker misliš, da si je nekdo drug ne zasluži! In kakšen samovšečni fanatizem mora biti šele to, da si čez nekaj desetletij pripravljen sprejeti isto čast, ker jo pogrešaš in ker si si v glavi nekako racionaliziral, da so se okoliščine spremenile, ali ker so danes znana neka nova dejstva?
Vsi so isti. Diametralno različni, celo nasprotujoči si ljudje so totalno isti. Sprva užaljene Metke slej ko prej ugotovijo, da hočejo nagrade, časti, odlikovanja, nad katerimi so se prej počutili vzvišene. Ni jim živeti brez formalnega ugleda.
Edina razlika med Svetlano Makarovič in samorehabilitiranimi odlikovanci je v tem, da si ona res zasluži Prešernovo nagrado in da jo terja nazaj z neskončno več stila kot onih pet — ki so v to godljo zvlekli še za vse državotvorne štose navdušenega Pahorja.
Sicer pa to seveda ni več ista voda, isti veter — in ta vrata ne vodijo več v isto hišo.
