Ni zaman bil petek 13. Obupan sem.
Z punco sva skupaj že 7 let. Star sem 25 let. Končno sva si našla stanovanje, si ga uredila, in se pred dvema tednoma preselila skupaj. Vse je bilo navidez popolno, razumela sva se krasno, seveda je bil včasih manjši prepir ampak brez tega ni zveze.
Vse dokler me ni prosila včeraj naj uredim internet na pcju. Ona je bila v službi... Jaz zriktam net, fb messenger se samdejno vpiše, in odpre popup kjer vidim grozo. VARA ME. Dobivala se je z nekim tipom. O podrobnostih nebi ker me je bolelo ko sem to prebral. Njej je delovalo to normalno. češ "dragi mi kuha večerjo". A res, ti to njemu?! Lani sem jo zalotil ko si je z enim dopisovala, ampak ni bilo tako... je bolj on silil v njo, in takrat se teden ali dva nisva več videla, ampak potem je prišla in rekla da ji je žal za vse, da se nikoli ne bo nič zgodilo,...
Nisem mogel verjeti svojim očem, moral sem prespat, in upal sem da je to najhujša nočna mora ki sem jo kdaj mel... v življenju sem se preveč stvarem odpovedal zaradi nje, še z kolegi sem se zadnje čase redko družil. Danes sem ji to rekel, da sem vse našel in vse zanika, češ da je to bil samo hec. Hec? Kaj da se z drugim dobivala na skrivaj, vse tiste besede ki sta si pisala, to je bil hec?
Ljubim jo bolj kot vse, večkrat sem jo presenetil z kakšnim darilcem (čokolado, rožico, ...). Vse mi pomeni. Potem pa to, šok. Ostal bom sam.
Ne razumem, ona se je veselila, da se seliva skupaj, na svoje, da nama bo sedaj lepo, še naraščaj je že omenjala, oba sva bila že pripravljena. Sedaj pa to. Kaj naj naredim?! Po tako dolgem obdobju, vse od mojega, njenega maturantskega, morja, miljone spominov. Vse lahko izbrišem, in sem spet na začetku. Sam bom ostal.
Nevem če lahko kaj takega oprostim in spet živim v strahu da se bo to ponovilo, in bo spet za hrbtom skrivala. Nevem če bi ji sploh še lahko zaupal.
Žal mi je vseh 7 let, toliko spominov, odrekanj zaradi nje, sam sem študiral v oddaljenem kraju pa nikoli nisem pomislil da bi jo varal, Vedno sem samo čakal petek ko bova čez vikend spet skupaj. Z njenimi se razumem, oni se z našimi, večkrat smo se ob nedeljah skupaj družili... Sedaj pa na enkrat praznina. Moje življenje bo prazno, ne želim se spomniti nobenega dogodka teh sedmih let ker bo vedno ona tam. Maturantski, faks, ... boli me.
Kaj naj naredim, obupan sem...
Z punco sva skupaj že 7 let. Star sem 25 let. Končno sva si našla stanovanje, si ga uredila, in se pred dvema tednoma preselila skupaj. Vse je bilo navidez popolno, razumela sva se krasno, seveda je bil včasih manjši prepir ampak brez tega ni zveze.
Vse dokler me ni prosila včeraj naj uredim internet na pcju. Ona je bila v službi... Jaz zriktam net, fb messenger se samdejno vpiše, in odpre popup kjer vidim grozo. VARA ME. Dobivala se je z nekim tipom. O podrobnostih nebi ker me je bolelo ko sem to prebral. Njej je delovalo to normalno. češ "dragi mi kuha večerjo". A res, ti to njemu?! Lani sem jo zalotil ko si je z enim dopisovala, ampak ni bilo tako... je bolj on silil v njo, in takrat se teden ali dva nisva več videla, ampak potem je prišla in rekla da ji je žal za vse, da se nikoli ne bo nič zgodilo,...
Nisem mogel verjeti svojim očem, moral sem prespat, in upal sem da je to najhujša nočna mora ki sem jo kdaj mel... v življenju sem se preveč stvarem odpovedal zaradi nje, še z kolegi sem se zadnje čase redko družil. Danes sem ji to rekel, da sem vse našel in vse zanika, češ da je to bil samo hec. Hec? Kaj da se z drugim dobivala na skrivaj, vse tiste besede ki sta si pisala, to je bil hec?
Ljubim jo bolj kot vse, večkrat sem jo presenetil z kakšnim darilcem (čokolado, rožico, ...). Vse mi pomeni. Potem pa to, šok. Ostal bom sam.
Ne razumem, ona se je veselila, da se seliva skupaj, na svoje, da nama bo sedaj lepo, še naraščaj je že omenjala, oba sva bila že pripravljena. Sedaj pa to. Kaj naj naredim?! Po tako dolgem obdobju, vse od mojega, njenega maturantskega, morja, miljone spominov. Vse lahko izbrišem, in sem spet na začetku. Sam bom ostal.
Nevem če lahko kaj takega oprostim in spet živim v strahu da se bo to ponovilo, in bo spet za hrbtom skrivala. Nevem če bi ji sploh še lahko zaupal.
Žal mi je vseh 7 let, toliko spominov, odrekanj zaradi nje, sam sem študiral v oddaljenem kraju pa nikoli nisem pomislil da bi jo varal, Vedno sem samo čakal petek ko bova čez vikend spet skupaj. Z njenimi se razumem, oni se z našimi, večkrat smo se ob nedeljah skupaj družili... Sedaj pa na enkrat praznina. Moje življenje bo prazno, ne želim se spomniti nobenega dogodka teh sedmih let ker bo vedno ona tam. Maturantski, faks, ... boli me.
Kaj naj naredim, obupan sem...
