Zgodba dojenčka o splavu
1. mesec:
Mami, velik sem samo 15 mm, ampak imam vse organe. Obožujem tvoj glas. Vedno, ko ga slišim mi mravlinci prepravijo moje telo. Zvok tvojega srčka je meni najljubši.
2. mesec:
... ... Mami, danes sem se naučil vleči palec. Če bi me videla bi zagotovo
vedela, da sem dojenček. Nisem dovolj velik, da bi preživel zunaj mojega
doma, tukaj je tako lepo in toplo.
3. mesec:
Mami, fantek sem! Upam, da si vesela. Hočem, da si vedno srečna. Ne maram ko jokaš. Ker zveni tako žalostno. Potem sem tudi jaz žalosten in jokam, čeprav me ne
slišiš.
4. mesec:
Mami, danes so mi začeli rasti lasje. Zelo so kratki in redki, ampak imel jih bom veliko. Veliko telovadim. Svojo glavo lahko obrnem in pokrčim prstke ter razgibam roke in noge.
5. mesec:
Danes si šla k zdravniku mami. Lagal ti je. Rekel je, da nisem dojenček. Ampak sem dojenček mami, tvoj dojenček. Čutim in mislim. Mami,kaj je splav?
6. mesec:
Spet slišim zdravnika. Ne maram ga. Tako hladen in brezsrčen je. Nekaj prihaja v moj dom. Zdravnik jih imenuje igle. Mami kaj je to? Peče! Prosim ustavi ga. Nemorem se izmaknit! Mami! Pomagaj mi! Ne!
7. mesec:
Mami, jaz sem vredu. V jezusovem naročju. Drži me. Povedal mi je glede splava. Zakaj me nisi hotela mami?
Vsak splav je samo še eno srce, ki je bilo ustavljeno. Dvoje oči, ki
nebodo nikoli videle, dvoje dlani, ki nebodo nikoli dotaknjene, dvoje
nog, ki nebodo nikoli tekle, en glas, ki nebo nikoli govoril...
Sem proti splavu!!!
Žalostno ampak resnično!!!