Citat:
Uporabnik jekleni pravi:
Ne, safete, ti nakladaš. Ker kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic nima ampak prav res nobene veze z načinom tarifiranja.
Potem trdiš, da se tarife diferenciira, jaz pa spet pravim, da je to laž. Namreč, lepo sem napisal, naj postavijo ceno svojega repetroarja. Ta skladba toliko, ta toliko. ALi ta avtor toliko, ta toliko. Da lahko radijska postaja zniža stroške z ustreznim naborom repertoarja. Predvajamo mlade, neuveljavljene bende, ki so zato cenejši. Če SAZAS v zadnjih par letih ni naredil revolucije, tega - ni. Sicer se ponižno opravičujem.
Sazas, koikor je meni znano, razvršča postaje po nekaj parametrih (delež glasbe v programu npr) in po dohodku. Torej, na eni strani mamo Radio Express, katerega prodajni moto je "največje uspešnice vseh časov" in se tu njihov napor konča, na drugi radio Antena, k ma dobre špikerje pa 2 CD-ja (ali zelo majhen HDD), trud za izdelavo programa je torej popolnoma drug, glasbo pa plačajo po s tem nevezanih merilih.
Lokali plačujejo po # sedežev in zvočnikov. Če je to diferenciacija, o kateri govoriš, potem se nisva razumela. (Spet, morda pa je SAZAS pod MZH popolnoma spremenil politiko)
Nič ne nakladam. Kolektivno uveljavljanje ima prav z načinom tarifiranja veliko veze, saj jih kolektivna organizacija oblikuje. Oblikuje pa jih tako v dogovoru z uporabniki kot tudi z avtorji, saj je bistvo kolektivnega uveljavljanja ravno v ustvarjanju čim boljšega sožitja med uporabniki in ustvarjalci. Če bi pravice, ki se danes uveljavljajo kolektivno, (spet) postale individualne in monopolne, bi se s tem vrnili v zgodovino oz. začetke avtorskega prava, ko je bil nadzor nad izkoriščanjem popoln, dogajalo pa se je ravno nasprotno od razpletov, ki jih zagovarjaš ti (in še nekateri drugi v tej temi). Do izraza je prišel zakon močnejšega. Zaradi monopola nad delom se je lahko postavljala individualna tarifa (torej v kontekstu, kakršnega zagovarjaš), zato je bilo običajno, da je na primer založnik bogatel na račun avtorja, ta pa ostajal reven. Na nekaterih področjih, kjer se kolektivno uveljavljanje (še) ni razvilo, se to še danes dogaja. Še bolj problematično pa je bilo, da takšen monopol omogočal omejeno uporabo avtorskih del, do katerih so tako lahko prišli samo posamezniki oz. določeni (višji) družbeni sloji. Zato popoln nadzor nad uporabo avtorskega dela NI dobra rešitev - to zgovorno potrjuje zgodovina!
Primerjave s "trudom", vloženim v program posamezne radijske postaje, pa ne razumem. Niti ne razumem, kaj bi tukaj rešila individualna tarifa. Ideja s stimuliranjem mladih in neuveljavljenih je seveda dobra, ampak to bi se dalo rešiti na bistveno učinkovitejši način, kot da se ukinja kolektivno uvleljavljanje in se preide nazaj na popolnoma individualno. Prvi korak, ki bi k temu lahko veliko pripomogel, bi lahko bila tudi konkurenčnost med kolektivnimi organizacijami za uveljavljanje istih pravic.
