Drugačna pa je zgodba o kaznovanju mladih kubanskih plesalcev v Bovcu, ki so pozabili svoje potne liste v bližnjem italijanskem mestu. Ta absurdni primer kaznovanja kaže na nekatere sistemske pomanjkljivosti v delovanju policije. Kuba je še vedno država, podobna nekdanjim okostenelim režimom v vzhodni Evropi. Mnogi se še spomnimo: ko je na primer v takratno SFRJ prišla kakšna kulturna ali športna skupina Rusov, jih je vedno spremljal v kulturnega oziroma športnega funkcionarja pritajeni agent KGB, ki je v svoji težki aktovki prenašal tudi njihove potne liste, da ne bi slučajno kdo pobegnil na Zahod. Najbrž je po podobnem principu funkcionirala tudi kubanska plesna skupina, opremljena s svojim »kagebejevcem«, ki je razpolagal z vsemi potnimi listi, sicer pozabljenimi v Italiji. Policisti so vsem izdali plačilne naloge, vsakemu za 500 evrov. 143. člen Zakona o tujcih predvideva za tujca, ki pri sebi nima potnega lista, od 500 do 1200 evrov kazni. Na prvi pogled so bili policisti celo milostni, saj so izrekli najnižjo možno kazen. Vendar je to za kubanske žepe pri njihovi povprečni plači 25 evrov še vedno drakonska kazen. Policisti se niso omehčali niti takrat, ko so iz Italije dospeli vsi njihovi potni listi. Kubanci so storili zgolj formalni prekršek, ki ga 6.a člen Zakona o prekrških (ZP) imenuje kot »prekršek neznatnega pomena, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna«. V takih primerih zato lahko policija na podlagi 53. člena ZP izreče opomin. V tem primeru pa so policisti prevzeli etiko bojevnika za red. Vendar za to niso krivi zgolj sami. Že leta poslušajo politike in druga trobila, ki sovražno govorijo o migrantih, boju proti kriminalu, proti drogam in proti terorizmu, zato sami sebe vidijo kot vojščake, ki se morajo bojevati, da je družba varna. Najbolj groteskno je bilo kasneje poslušati posamezne policijske šefe, ki so v kamere kot papagaji ponavljali, da so policisti ravnali zakonito in strokovno. Niso jih zanimali argumenti, temveč samo kolektivna imunizacija na kritiko. Ozko po črki zakona jim ne moremo očitati ničesar. Moj prijatelj, star gorenjski policist, pa pravi, da so ravnali brez duše. Tako kot tožilec Lautz pred sodiščem v Nemčiji, ko so sodili zarotnikom, ki so hoteli likvidirati Hitlerja. Bil je pravnik dostojanstvenega videza. Preživel je vse druge in vse drugo. Pozneje je sprejel pripadajočo pokojnino; tudi on je izjavil, da ni storil nič drugega kot svojo dolžnost. Njegov položaj je bil tako rekoč kristalno čist – ravnati mu je bilo treba le po veljavnih zakonih. In nič drugega kot to je delal. Za izdajo domovine je bila smrtna kazen – in to je vedno predlagal.
Pravo omogoča za vsak primer posebej ustrezno ukrepanje in sorazmerno sankcijo. Temu cilju morajo slediti policijski šefi, ki tvorijo hierarhični in intelektualni temelj policije. Nekoč sem že zapisal, da policija ne sodi v roke spretnih politikov moči, temveč pametnih in odgovornih policijskih profesionalcev, ki ob spremstvu nadzornih mehanizmov strateško in taktično vodijo policijo k učinkovitemu in etičnemu ukrepanju. Ukrepanje policistov v »kubanskem« primeru pa ni bilo ne učinkovito ne etično. Policijski šefi so javno zatrjevali, da ko se policist enkrat odloči, da bo izdal plačilni nalog, je postal nezmotljiv in nihče v policijski hierarhiji tega ne more več spremeniti razen sodišča. Zamolčali pa so nam 5. točko 63. člena ZP, v kateri piše, da če prekrškovni organ (policija) ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo (oblika pritožbe, ki so jo podali Kubanci na okrajno sodišče) utemeljena, odločbo o prekršku lahko sam odpravi ali ustavi postopek ali izreče opomin! In točno to bi na pobudo/zahtevo pristojnega policijskega šefa lahko dotična policijska enota storila. Pa ni! Vemo, zakaj ne. Ko je pred dvajsetimi leti policist kaznoval staro gospo, ki se je peljala s kolesom po napačni strani kolesarske steze, je policijski šef zahteval, da se plačilni nalog stornira in eventualno izreče opomin, pa so ga sodelavci in nazadnje njegovi še višji šefi ovadili na tožilstvo, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja. Od takrat naprej si policijski šefi raje zatiskajo oči in prisegajo na to, da ima le policist škarje in platno v svojih rokah, oni pa si po pilatovsko lahko umijejo roke. Točno tako so storili v primeru Kubancev. Koristno pa bi bilo, da si svojim policistom upajo vsaj enkrat na mesec položiti na srce, naj v prekrškovnih postopkih odločajo cum grano salis – s ščepcem soli. Pa nič drugače ni s prekrškovnimi postopki v drugih represivnih organih. Ko nam pot prekriža uradna oseba z naravnost patetičnim občutkom za pravičnost, situacije ni niti približno tako lahko predvideti. Kirstov junak polkovnik Luschke je dejal: »Vsi smo zdaj več ali manj paglavci. Ubogamo zaradi glave na vratu. Najhrabrejši smo, če gre za našo kožo. Nekateri so hrabri samo tedaj, če so to lahko brez nevarnosti. Če pa že kdo plava proti toku, mora biti ali silno pogumen ali strahotno nor. In prav zaradi te druščine idealistov in tepcev včasih že obupujem.«