Priznam, da nisem brala vseh 7 strani modrovanj, lahko pa povem konkretno izkušnjo prezrtega otroka. Razumem avtorja, ki mu je bilo že samo odkritje, da ima nekje otroka, šok. Popolnoma tudi razumem, da svojih finančnih (in drugih!) vložkov z nekom ki mu je padel z neba, ne bi delil, logično! Vendar - ta "Janez" je v enaki meri očetov sin, kot sam avtor. Ni na avtorju, da ureja stvari, ki bi ih moral davno urediti oče! "Janez" ni popolnoma nič kriv, da se je rodil in - če prav razumem! - od očeta nikoli ni ničesar dobil, niti priimka ne - zelo zelo grdo od očeta. Najbolj korektno do obeh sinov je, da oče, dokler je še vitalen in razsoden, plača borih 250 € za DNK test, ki ga lahko opravi praktično vsepovsod in se prepriča, da je res oče. Če bo očetovstvo v obeh primerih potrjeno, je edino pošteno in fer, da tudi "zatajenemu" sinu nameni del dediščine, če ga je že za vse drugo prikrajšal - kako, je njegov problem! Ampak dejstvo je, da so otroci med seboj ENAKOPRAVNI!!! Torej enake pravice kot zakonski sin ima tudi nezakonski. Tudi s stališča osnovne človeške morale in etike je tako! Vendar to ni naloga (pol)brata, pač pa OČETA, da uredi, kar bi moral že davno urediti!
Kar velja za dedovanje, pa velja tudi za preskrbo staršev, pri čemer pa se upošteva dejstvo, ali je starš za otroka skrbel ali ne. V primeru, ko otrok lahko dokaže, da starš zanj ni skrbel (ni plačeval niti že tako mizerne preživnine!), lahko zavrne tudi skrb za preživljanje starša (plačevanje doma, oskrbe itd) . Sicer so ti postopki pred sodiščem in niso ravni prijetni, vendar če oče preživnine ni plačeval, se polbrat komot lahko izogne npr. (so)plačevanju doma ali nege, recimo.
Jaz bi v tem primeru najprej razčistila očetovstvo. Če in ko je to nesporno ugotovljeno, naj oče razmisli, kako bo popravil storjeno krivico - popravi naj jo ON, ne zakonski sin, ker je to očetova in ne sinova dolžnost in obveza! Način, da bi zatajenega sina še pri dediščini okoli prinesli, se mi močno upira
- kot da je on kriv, ker se je rodil! Resno?? Pravico pa seveda v skrajnem primeru ima na nujni delež, ki znaša polovico zakonitega, vendar mora seveda najprej obstajati dokaz o očetovstvu.
Medtem ko pravica starša, da po sodni poti zahteva ugotavljanje očetovstva/materinstva, po 5 letih ugasne (pustimo finese - da se tudi kasneje, a je treba dokazati, da prej ni vedel...), pravica otroka do dokazovanja starševstva ne ugasne nikoli. Torej lahko "zatajeni" sin kadarkoli sproži postopek ugotavljanja očetovstva pred pristojnim sodiščem. Če se oče ne bo zganil, bi bilo v njegovem interesu, da to stori. Poti je torej več, poligon za maščevanje, če bi ga ta sin želel izvajati, je obsežen. Zgleda pa (kolikor sem prebrala), da o tem niti ne razmišlja. Zato verjetno ne bo posebnih težav, če se foter končno zmiga in prevzame odgovornost za svoja dejanja ter skuša popraviti krivico, ki jo vleče skozi celo življenje.
