Eni so očitno že gensko tako pokristjanjeni, da so v svoji sklerozi kar pozabili, da so nekoč "misijonarji" prišli v naše kraje in naredili nepopravljivo škodo.
Takšni bodo sedaj seveda podpirali vatikansko ideologijo, ki preko misijonarjev širi vero na druge celine, kamor ne sodi, v zameno za hrano in znanje.
Poglejte npr. v Sudan, jug katolibaniziran, sever musliæi in imamo verske vojne.
Izpirjeni so misijonarji, ki gredo v "nerazvite" države, kjer lahko fopajo manj razvit folk, ki jim vse FANATIČNo verjame. Tam dobijo najboljše vernike. Drugje si tega ne morejo privoščiti, sploh če so ljudje razgledani ali imajo izrazito lastno kulturo.
V S. Ameriki jim tudi ni šlo od rok, zato so Indijance preprosto izbrisali in likvidirali.
Poglejte kaj je v Južni Ameriki, tam jim je uspelo, so dobili vrhunske fanatične vernike.
Ko sem pomagal z denarjem npr. za tsunami me ni zanimalo ali bodo širili "mojo" ideologijo, ampak da bodo ljudje dobili kruh in zdravila.
Imamo humanitarne organizacije in ostale prostovoljce, ki namensko pomagajo. Saj v zameno potem kapitalizem spet nekaj hoče.
http://www.missio.si/madagaskar/
Poglejte raje kaj imajo na svoji strani.
Citat:
Slovenski misijon na Madagaskarju
Slovenski misijon na Madagaskarju ima že zelo dolgo tradicijo. Sami začetki pokristjanjevanja na področju, ki je sčasoma v slovenskih krajih dobil ime "slovenski misijon na Madagaskarju" sežejo nekaj več kot sto let nazaj, ko je Madagaskar postal francoski protektorat. Še pred katoliškimi misijonarji - prvotno predvsem Francozi - pa so prišli do tega področja protestantski misijonarji ...
Pa saj so se skoraj pobili med sabo o tem, kdo bo revežem predstavil hlevsko pravljico.
Citat:
Prva katoliška postojanka, ki je omenjena v zgodovini oznanjevanja na tem področju, sta Farafangana (1896) in Vohipeno (1898) (2). V tem času tudi še ni bilo domačih farafanganskih katoliških vernikov, ampak samo prišleki iz plemena Betsileo in Merina. Oče Lasne in Blucheau sta s svojimi sodelavci postavila majhno naselbino in cerkvico.
V Vangaidrano, ki je bil vedno pojmovan kot središče slovenskega misijona, je prišel stalni duhovnik novembra leta 1903, in sicer oče Leclercq. V Vangaindrano je bilo v tem času kakšen ducat belcev, predvsem kreolov. Oče Lasne mu je pripravil teren z nakupom zemljišča. Poudarja pa se, da ni bil preveč nadarjen za govorjenje jezika. (3) 1906 je k njemu prišel na pomoč iz Alžirije še oče Miéville, vendar že 4. maja 1907 umrl in bil tudi pokopan v Vangaindrano.(4) Prvi krst pa se omenja v letu 1904. (5) Glede na okolje in pomanjkanje misijonarjev je bilo oznanjevanje omejeno le na večje centre in bližnjo okolico. Tako se prvi krsti v Ranomeni omenjajo v letu 1920, v Midungy 1938, v Manambondru 1935 in v Matangi 1937.
Leta 1899 je bila s pomočjo guvernerja Galenija odprta gobavska naselbina v Farafangani, katere vodstvo prevzamejo usmiljenke. Sestre so se z ljubeznijo posvetile bolnikom in »so marsikatero dušo rešile za Boga in za večnost.«(6)
Katoliški misijon je škodo utrpel v uporu proti Francozom leta 1947, ki je zajel predvsem vzhodne dele otoka. Na tem delu se je vstaja začela v okolici Farafangane, Vohipena in Manakare . Naperjena je bila proti tujcem in domačinom, ki so z njimi sodelovali. Ista usoda je doletela tudi kristjane. Najhuje je bilo v okolici Vohipena, kjer je bilo mučenih več katoličanov. Uporniki so tudi rušili in požigali; porušene so bile vse cerkvice in mnogo domačinov je ostalo brez strehe. Sestre pa so komaj rešile svoje življenje. Ko so se čez sedem mesecev vrnile, so našle le zidovje.(7)
Francozi niso bili preveč naklonjeni novim nefrancoskim misijonarjem. Šele ko so se njihove vrste zredčile in ni bilo druge izbire, kakor odpreti vinograd tudi za druge misijonarje so navezali stike s tujimi misijonarji. »Res je, da so misijonarji delali v veliki revščini. To je bil tudi razlog, da niso mogli vzdrževati večjega števila. To je bila pomanjkljivost in hkrati bolečina vseh misijonarjev vse do šestdesetih let. Francoska administracija ni odobravala preveč številnih nefrancoskih misijonarjev. Tudi po letu šestdeset ne, čeprav so prišli italijanski, španski, slovenski in poljski misijonarji. Vsak misijonar je bil finančno podprt iz njegove domače cerkve. Misijoni so tako dobili na personalni in tudi na finančni moči.« (8)
Totaln destrukcija Madagaskarja, vsi so si ga lastili. Sramota brez primere, tu pa eni poveličujete destruktivno ideologijo.
Ne rečem pa, da Opeka morebiti ni dober človek, ki rad pomaga in pri tem ga je potrebno pohvaliti in nagraditi. A samo do točke, ko pridemo do RKCja.