KSZ
Sem se prijavil na eloterijo in moram nekam še potrdit na eno enoto loterije, ampak zdaj, ko sem prebral tale članek, res ne vem, če bom nadaljeval
Kaj žene ljudi, tudi tiste, ki drugače na igre na srečo gledajo z omalovaževanjem, da so se tokrat le odločili preizkusiti svojo srečo? »Nekritični optimizem, pri katerem logično (raz)umno sklepanje odpove, jo je v teh dneh zagodel mnogim,« odgovarja osebni svetovalec Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in sociologije kulture, ki v Sloveniji velja za teoretskega psihoanalitika (freudovca).
»V ozadju povečanega izpolnjevanja listkov za loto so neka spodletela nezavedna sklepanja, češ zdaj ko dobitek ni več vreden le milijon, pač pa štiri milijone, je večja verjetnost, da se bo morda nekaj našlo tudi zame.« To nezavedno sklepanje je seveda napačno, je ne umno, spodbudi ga močna želja po dobitku oziroma užitku. Realnost pa je vendarle kruta: ko se poveča dobitna vsota, ni verjetnost, da se bo dobitek porazdelil na več ljudi, nič večja kot prej, ko je bil dobitek vreden manj. Naše nezavedno pa v objemu želje to dejstvo zaobide, spregleda.
Videti je, da je naše nezavedno bolj otročje, bolj noro, po tej plati manj pametno. V našem nezavednem se z večanjem vrednosti dobitka – ki jo je v tem kontekstu mogoče enačiti z uživanjem – veča samo želja. Želja pa je v osnovi nora, psihotično koncipirana in zelo ponesrečeno pritiska na (raz)um. Zaradi nje (raz)um izgublja kredibilnost – človek zaradi želje, ki načrtuje uživanje, izgublja pamet. Zanka, v katero se v kalkulacijah ulovijo aktualni igralci lota oziroma srečelovci, je v nelogočinosti samega koncepta igranja loterije: po svoje je res nelogično, da bi toliko denarja dobil samo en človek – ampak koncept loterije je pač tak.
VIR: delo.si
pol pa zacnem razmislat kam s preostankom denarja, da se ne bo samo porabljal.
