tako... bivšo smo preboleli. čeprav sem zdaj z ženskami zelo previden, mogoče celo preveč, ker se res redkim čisto odprem... pa še tiste se potem izkažejo za čudne...
ampak to zdaj ni poanta tega posta. res ne. poanta je v tej tezi: ljubezen in usoda. zakaj?
torej: pred sedmimi leti sem se odselil iz Ljubljane. prej sem se ukvarjal z mnogimi stvarmi, med katerimi sem pridobil kar nekaj prijateljev, in seveda tudi prijateljic. najbolj pestro je bilo recimo v 2. in 3. letniku srednje šole.
lepo vsak dan trening zvečer, med vikendi smo imeli skupaj tekme, tako da smo bili precej klapa. še posebej sva se ujela s to gospodično. sprva se nisva mogla prenašat... sploh. sva bila kot pes in mačka... dokler trener enkrat ni poP... in rekel - zdej pa - al se zgarbajta al pa se ljubita.
midva sva se odločila za tisto drugo možnost... nekako... vsak dan sva si bila bližje, bila full dobra prijatelja, ampak - da je stvar zanimivejša in še celo bolj zakomplicirana - zaljubljena en v drugega. prvo sezono sicer tega nisva pokazala en drugemu, oz. raje recimo, da sva bila en za drugega slepa - to so nama povedal šele drugi. no, ampak - vsakič, ko sva bila na temu, da se naredi še kaj naprej - damn, je prišlo vmes nekaj, kar naju je spet ločilo. always.
lani sem, bebec
sestri sem šel iskat učbenik, v knjigarno na koncu Miklošičeve. bam. pri izstopu se zaletim v njo. kot da se nebi videla le par dni, ne pa 7 let!! klik takoj. objem, solze sreče, veselje...
od prejšnjega četrtka se dnevno videvava, hodiva na kavice, sprehode, slišiva se parkrat na dan. ona se je nedavno razšla s fantom, jaz kakor veste, sem se tudi skoraj dobro pobral po razhodu...
in včeraj se pogovarjava - kaj če naju je ljubezenska usoda prišparala? kaj če naju je prišparala za čas, ko odrasteva. da nisva začela takrat, mlada in neumna - glede na to, da se po večini prva veza začne nekje pri 16., 17. letih in se konča pri 20. letih starosti, menim, da bi bila zdaj že narazen, če bi ostal v Ljubljani.
je možno, da naju ljubezen špara, pa da se bova zdaj našla, ko sva oba zresnjena, s službami, ožigosana in izkušena v ljubezni, in ko veva kaj hočeva?
ampak to zdaj ni poanta tega posta. res ne. poanta je v tej tezi: ljubezen in usoda. zakaj?
torej: pred sedmimi leti sem se odselil iz Ljubljane. prej sem se ukvarjal z mnogimi stvarmi, med katerimi sem pridobil kar nekaj prijateljev, in seveda tudi prijateljic. najbolj pestro je bilo recimo v 2. in 3. letniku srednje šole.
lepo vsak dan trening zvečer, med vikendi smo imeli skupaj tekme, tako da smo bili precej klapa. še posebej sva se ujela s to gospodično. sprva se nisva mogla prenašat... sploh. sva bila kot pes in mačka... dokler trener enkrat ni poP... in rekel - zdej pa - al se zgarbajta al pa se ljubita.
midva sva se odločila za tisto drugo možnost... nekako... vsak dan sva si bila bližje, bila full dobra prijatelja, ampak - da je stvar zanimivejša in še celo bolj zakomplicirana - zaljubljena en v drugega. prvo sezono sicer tega nisva pokazala en drugemu, oz. raje recimo, da sva bila en za drugega slepa - to so nama povedal šele drugi. no, ampak - vsakič, ko sva bila na temu, da se naredi še kaj naprej - damn, je prišlo vmes nekaj, kar naju je spet ločilo. always.
lani sem, bebec
sestri sem šel iskat učbenik, v knjigarno na koncu Miklošičeve. bam. pri izstopu se zaletim v njo. kot da se nebi videla le par dni, ne pa 7 let!! klik takoj. objem, solze sreče, veselje...
in včeraj se pogovarjava - kaj če naju je ljubezenska usoda prišparala? kaj če naju je prišparala za čas, ko odrasteva. da nisva začela takrat, mlada in neumna - glede na to, da se po večini prva veza začne nekje pri 16., 17. letih in se konča pri 20. letih starosti, menim, da bi bila zdaj že narazen, če bi ostal v Ljubljani.
je možno, da naju ljubezen špara, pa da se bova zdaj našla, ko sva oba zresnjena, s službami, ožigosana in izkušena v ljubezni, in ko veva kaj hočeva?
Nazadnje urejeno: