Kam so šle floskule, ki jih poslušamo vsako poletje - o svetem dresu, grbu na prsih, mravljincih med himno, o časti? Da pokal evropskih prvakov odtehta vse muke v njihovi karieri, so trdili jeseni. Še nadaljnjega pol leta pa izpostavljajo, da niti simbolične nagrade od države niso prejeli. A se je izkazalo, da je težava le v premajhnem kupčku. Fantje so pokukali čez srbsko in špansko mejo ter ugotovili, da tam manj uspešni tekmeci dobijo več. Preveč? Ne, to pa ne. Ubogi srbski narod s povprečno bruto plačo 462 evrov ...
In se je začelo. Štiri tisoč evrov po glavi in zajamčeno pokojnino v višini 1500 evrov sta as s 14 milijoni evrov letne plače in njegov komaj polnoletni naslednik z 200.000 evrov vrednim porschejem (upajmo, da zavoljo "revnejših" kolegov) ocenila kot žalostno. Da so z žoganjem za državo na kocko postavili nadaljnje kariere, so ugotavljali fantje v pismu premierju. Hkrati pa so pozabili omeniti, da so se pod vodstvom kapetana, ki je iz njih izvlekel najboljše, predstavili najboljšim evropskim klubom. Kar dva reprezentanta je snubil Real Madrid, še dva sta se jeseni odpravila v tujino, a sta se tudi ekspresno vrnila domov ...
Ne, noben športnik se ne odreka za druge, ampak v prvi vrsti zase, za svojo kariero in uspeh. Znoj in kri puščajo tudi običajni ljudje - na gradbiščih, poljih, v rudnikih ... Izza zatemnjenih stekel nižjih, športnih avtomobilov se to težje opazi. No, štajerskemu ostrostrelcu ne uide. Pardon, z jezika mu uide še preveč. V odgovor uporabniku twitterja, ki je trdil, da s statusom invalida prejme 155 evrov socialne pomoči na mesec, se je spomnil na neko delavko z Downovim sindromom, ki da v pariškem Starbucksu osem ur pospravlja za ljudmi. Ker se menda za vsakogar najde delo?!
Naduto trkanje po prsih v slovnično deformirani slovenščini, da ponaša ime Slovenije v svet, omemba že tako nelogičnega dejstva, da se je finančno šibkejši štab v korist košarkarjem odpovedal nagradam (in ne obratno), in poudarjanje ugotovitve, da "običajni" ljudje vrhunskih športnikov ne razumemo, mu usluge niso naredili. Ker zvezdnike med kariero strežejo z vseh koncev, navijači pa jim jedo iz rok, po karieri marsikdo ne zna plačati niti položnice. Torej, razburjati se zaradi izjav o "kavčarjih" nima smisla, saj govorimo različen jezik. Nikdar pa si ne bi želel, da bi si moj otrok nekoč izbral vzornika, ki bi natančno zadeval koš, a hkrati nespoštljivo govoril z invalidi. Da je treba fizično superiorne gladiatorje, ki v družbi prvenstveno skrbijo za preganjanje dolgčasa in na katere se le zaradi množic spremljevalcev lepijo nerealno visoke vsote denarja, sklatiti v realnost, to pomlad z rezanjem plač že ugotavljajo lastniki grškega nogometnega Olympiakosa, madžarskega rokometnega Veszprema ...
Črno packo s pohlepnih zahtev košarkarskih bogatašev bi izbrisala le donacija nagrade, morebiti obubožanemu Marku Tušku, pediatrični kliniki ali kar v pokojninski sistem, na katerega bomo obesili nove privilegirance. So pa reprezentanti ob tem na nekaj pozabili; vlada jim je najboljše darilo namenila še pred Eurobasketom. Ne Srbi ne Španci niso dobili pomoči naturaliziranega Američana. Brez njega bi bila najbrž že Latvija prehud zalogaj. In polemik danes ne bi bilo. Avtokoš vlade, torej?