Se strinjam da treba uživat kar se da, predvsem zato ker druge možnosti ne bo in se je brezveze šparat za potem. Tega "potem" pa itak nikoli ne dočakaš.
Smrt je po moje konec vsega, kajti tako kot umre žival, propade rastlina, tako je tudi s človekom. Enostavno prenehaš biti.
Enkrat se mi je namreč zgodilo da sem se zgrudil in padel v nezavest. Popoldan so me klicali na odvzem krvi, ker imam redko skupino in so je meli premalo. Seveda sem šel in dal, itak telo nadoknadi tistega pol litra. No, zvečer ob pol dvanajstih pa sem se pretegnil in se sesedel za par minut. V tistih nekaj minutah se z mano ni dogajalo nič, totalno nič, ni bilo občutkov, ne misli, ničesar. Popolna praznina. Ko sem spet prišel k sebi je bilo vse skupaj zelo čudno. Pri smrti je po moje edina razlika ta, da se ne zbudiš po nekaj minutah, niti po nekaj letih, ampak postaneš nič in ostaneš v praznini.
Glede smrti same in "odhoda" pa si želim, da bi odšel hitro in glasno. Skok iz letala, nad širnimi, neraziskanimi prostranstvi, z nahrtbnikom polnim eksploziva. Ob srečanju s preljubo Zemljo bi me razgnalo na drobne koščke, za sabo pa bi pustil krater, v katerega bi mi potem postavili skromen, neobdelan granitni nagrobnik, z imenom, letnicami in pripisom, "...no voice, no sound of beating heart, a sigh profound...".
Aja, spremljevalno pesem še morem zbrat