Glede na to, da se navade, ideje, pojmovanje družine (nenazadnje tudi o številu otrok in tem kaj družina za nekoga sploh je) prenašajo iz roda v rod, upam, da tebe ni imel nihče za hobi. Družina ni hobi, niti približno, niti slučajno. In otrok ne vpade v družino z neba, kot tisti trije v tvoj dopust. Jasno, da ti ne morejo biti drugega kot motnja.Logično, človek ni rojen zato da je hlapec svojim otrokom. Vsak ki pa ga/jih ima pa mu je jasno da do njegovega/njihovega XX leta nič več ni oz. ne bo kot je bilo. Opcija je tudi da si ekstremen ljubitelj otrok in da to vzameš kot hobi in ti je zabavno. Smo imeli to poletje priložnost 4 dni preživeti en mini dopust z mojim prijatlom ki ima tri (od dveh let do prvega razreda OŠ) + naša 3 leta. Rečem lahko samo NE hvala, enostavno moraš biti človek za to. In tak dopust? Ne hvala, to ni dopust, skoz je nekaj, vsake 3 sekunde.
Zadeve so bistveno bolj enostavne kot si nekateri tukaj predatavljate. Otroke je samo treba imeti rad. Nič drugega. Z besedo, nič. Upam, da so imeli tudi vas ko ste bili otroci. Ampak glede na ideje, ki jih stresate tukaj gor bi rekel, da so pri nekaterih najprej izračunali, če se jih (glede na motnjo, ki jo predstavljajo v posameznikovem življenju) sploh splača imet. In se zakalkulirali.