Covid-19 Kako sem se kratkočasil skupaj z korona viruSsom!
- Ustvarjalec teme jonny77
- Začetni datum
A si ti naravno tak ali se samo delaš? Na pediatrični ali ORL tudi od blizu ne vidijo kakega Covid pacienta. Pojdi na infekcijske ali bolnico Petra Držaja pa potem filozofiraj.
Smanji doživljaj. Odgovarjal sem na dostopnost drugih zdravstvenih storitev, tistih ki še šibajo. Niti približno nisem komentiral covid bolnic in stanja tam, ker vem, da je divje. Tko da se mal umiri, spij kak pir in ne lajaj v glavo na prvo žogo.
Velika razlika med tem zdaj, kjer imamo res polne bolnice in spomladi, ko je blo tud na ORL kliniki, ko bi blo vojno stanje, panika.
Zdaj razumeš, kaj sem hotel povedat, al boš še lajal?
Nazadnje urejeno:
Bi pa rekel, da je bila moja tamala pač žrtev tiste prvotne panike, ko so nerazumno kar vse odpovedal pri 10 potrjeno okuženih v državi. Takrat je imela uho čisto, suho, zdravo, idealno za operacijo, tokrat ni blo tko idealno in je operacija samo delno uspela in bo mogla še enkrat na operacijo. Odgovarjal za tisto paniko itak ne bo nihče, tud krivim nikogar, pač stvar situacije. Definitivno pa sedaj, ko je situacija zelo resna ni nobene panike, pa je stanje za faktor 100 slabše. Še enkrat, to sem komentiral.
Že pred Corono sem občasno čekiral spletno stran domžalskega pogrebnika, Vrbančiča. Takrat je bilo imel nekje med 5 in 10 pogrebi vpisani, včasih tudi manj.
Danes ima vpisanih 24! za en teden vnaprej ima vpisane pogrebe. za soboto ima vpisanih 5!
kot vem je 50 letnica tudi umrla za covidom, živela je moji rojstni vasi...
Danes ima vpisanih 24! za en teden vnaprej ima vpisane pogrebe. za soboto ima vpisanih 5!
kot vem je 50 letnica tudi umrla za covidom, živela je moji rojstni vasi...
Tudi jaz opažam podobno glede števila osmrtnic zadnjih 14 dni. Je pa treba reči da je povprečna starost umrlih kar “solidna”. Veliko jih je nad 80, tudi 90.
Kopiram samo del besedila - opis borbe s covidom iz prve roke. Celotna zadeva je na voljo na https://matjazgercar.medium.com/možje-v-belem-cc8534d6938a
Začetek citata, 1.del:
Zdaj pa še nekaj o sami bolezni in mojem boju z njo. Priznam, nisem si niti mislil, da bom korono kdaj srečal, kaj šele, da bom imel z njo takšne težave. Pa vendar se je zgodilo. Delam od doma že dolgo, druženja smo praktično prekinili, tudi tista zunaj. Žena pa je hodila v službo in ker dela v vrtcu, je bila okužba bolj kot ne, vprašanje časa. In se je zgodilo. Prvi znaki, pozitiven test. Nekaj dni kasneje se znaki pojavijo še pri meni, ker je ona pozitivna, mene ne dajo na test, tako ali tako sem dobil virus. V službo sporočim, da imam covid, ter da bom verjetno par dni odsoten. Kako zelo sem se zmotil. Par dni se je raztegnilo v en mesec. Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse ok, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj. Glede na to, da zjutraj ni bilo vročine, zvečer pa niti ne preveč visoka, si nisem sploh delal skrbi. Kašelj pa je pritiskal bolj in bolj. Jasno, ko se srečaš z neznanim, si želiš čimveč informacij in tako sem prebral vse, kar se je dalo o koroni, ter med drugim prebral tudi nizki saturaciji. Še dobro, da imam oxymeter doma, saj je imel hčerka, kot majhna, večkrat težave z dihali. Pomerim mojo saturacijo, pokaže 97%. To je ok. Potem pa začne padati in gre, 96, 95, 94, 93, 92. Pa spet navzgor. Oh, ta kitajska jajčka, očitno ne delajo. Žena pomeri na sebi, vse ok, 98% in se ne spreminja. Naslednjih par dni je bil zgodba podobna, s tem, da je številka padla tudi na 88%. Zaradi vedno hujšega kašlja kličem urgenco in mi pošljejo patronažno sestro, da me malo pomeri. Vse ok, saturacija 97%, pritisk ok. Kašelj pa ja, zoprn, ampak bo minil.
Odločim se, da kitajski oxymeter upokojim, zato nabavim novega, ne ravno poceni v Sanolaborju. Pomerim saturacijo z novim — 92%. Hm, le kako je to možno? Naslednja dva dneva si merim saturacijo, nič več ne niha veliko in pade celo na 88%, ter ne pride več kot na 92%. Zaradi situacije me v ponedeljek pošljejo na rentgen v Ljubljano. Mislim si, da me bodo slikali, ter poslali domov. Kako zelo sem se zmotil. Prva panika je bila, da sploh še nisem bil testiran. Zato so naredili dva testa. Hitrega in klasičnega. S hitrim so potrdili, da sem covid pozitiven in da so me lahko začeli obravnavati v ambulanti. Klasičen test je bil pa potreben, če bi me morali sprejeti v bolnico. Zelo prijazna mlada zdravnica se mi je res posvetila. Niso je zanimala samo klasična vprašanja, ampak je želela izvedeti čimveč o meni. Razložim ji celoten potek bolezni. Po pogovoru, so pričeli s pregledom. Najprej oxymeter na prst, ki je kazal solidnih 97%, občasno 95%. Povem še o mojih domačih pripetljajih z oxymetrom in na prst mi prilepijo drugačen, očitno boljši oxymeter. Le ta je pokazal 88%, vmes malo tudi 90%. Zdravnica malo zastriže z ušesi in se odloči, da bodo vrednost kisika pomerili direktno v krvi. Zato mi iz zapestja vzamejo kri in kmalu zatem mi prinesejo kisik, ter me seznanijo z novico, da je res nizka vsebnost v krvi, ter da me bodo zadržali v bolnici.
Sicer še nimajo prostora zame, ampak se bo v parih urah sprostilo kakšno mesto. Potem mi še dodatno vzamejo kri, za druge preiskave, ter me pustijo ležati tam v neki improvizirani sprejemni covid ambulanti. Kisik imam, oxymeter na prstu imam, če bi bile kakšne težave so pa za vrati. In sem ležal tam nekaj ur, ko so prišli po mene, da me bodo odpeljali na covid oddelek. Tudi klasičen test je bil pozitiven, zato me sedaj lahko odpeljejo v rdečo cono. Ne bi namreč želeli tvegati, da bi se tam okužil, če slučajno ne bi bil res pozitiven.
Prihod na oddelek pa poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo iz hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čimmanj stika. Kot bi mignil sem bil v rdeči coni, kjer pa je vse spokojno. Mir, tišina. Pripeljejo me v sobo, mi dajo pižamo in brisačo, ter me za trenutek pustijo, da se uredim. Potem pa se je pričelo. Kisik ni nastavijo na nos, oxymeter na prst, ter mi dajo prva zdravila — Medrol, ter še nekaj za zaščito želodca. Hkrati mi pomerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo inekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom. Tole pa ni hec, si mislim. Utrujen od vsega, ko me čez kakšno uro pustijo pri miru, zaspim. Spanja je bilo pravzaprav v prihodnjih dneh še obilo.
Naslednji dan me zdravnik razveseli, da se mi je raven kisika dvignila, da bi mi ga zdaj odklopili. Ker je bil to moj prvi dan v bolnici, me zdravnik seznani z vsem, kar se dogaja z menoj. Imunski sistem se je pretirano odzval, zato je prišlo do covid pljučnice, ko se v pljučih tvori sluz podobna mreži, ki te počasi zaduši. Z Medrolom bodo poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, bom dobival dnevno inekcijo proti strdkom, ter stalno mi bodo merili sladkor, saj lahko le-ta zaradi zdravila podivja. Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po parih dneh dobri, nekateri rabijo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato se mi ne upa zdavnik nič napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa. Hm, nič kaj vzpodbudno si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da ni to nobena garancija.
Tisti dan, ko so mi prvič odklopili kisik, je bilo počutje precej boljše, kot prejšnji dan. Naslednji dan pa se je pričelo. Kašelj mnogo slabši, ob kašljanju me je pričelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi eno majhno slamico. Občutek, da se dušiš zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo neke tablete proti kašlju, ki so mogoče res malo pomagale, ko pa so popustile je bilo pa še mnogo slabše. Ob rednih meritvah, tudi sam vidim, da mi je raven kisika v krvi zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino. Po nekaj dneh v bolnici, veš že vse o kisiku. Na vratih je bila barvna lestvica mask, tako da si točno vedel kolikšno količina kisika kdo dobiva. Meni so dajali največ kisika 4L, kar je še šlo na cevke v nosu. Če bi potreboval več, bi dobil maske z različnimi barvami. Do 16L kisika si šel lahko na maski. Ko je bilo potrebno več, pa so pacienta odpeljali. Verjetno na intenzivno, na ventilator. Danes vidim, da sem dobival res minimalno količino kisika, takrat tam pa se ti zdi da od 1L do 16L ni tako zelo dolga pot. Iz 1L so povečali najprej na 2L, potem pa na 4L. Kako to gre, sem videl pri svojem soborcu mojih let v moji sobi, ko je iz 1L prišel v nekaj dneh na 12L. In nihče ni znal nič napovedati. Dodajajo kisik in čakajo. V katero smer se bo vse skupaj obrnilo. Močno upam, da je moj soborec zdaj že brez kisika. V bolnici je zagotovo še.
.....
Začetek citata, 1.del:
Zdaj pa še nekaj o sami bolezni in mojem boju z njo. Priznam, nisem si niti mislil, da bom korono kdaj srečal, kaj šele, da bom imel z njo takšne težave. Pa vendar se je zgodilo. Delam od doma že dolgo, druženja smo praktično prekinili, tudi tista zunaj. Žena pa je hodila v službo in ker dela v vrtcu, je bila okužba bolj kot ne, vprašanje časa. In se je zgodilo. Prvi znaki, pozitiven test. Nekaj dni kasneje se znaki pojavijo še pri meni, ker je ona pozitivna, mene ne dajo na test, tako ali tako sem dobil virus. V službo sporočim, da imam covid, ter da bom verjetno par dni odsoten. Kako zelo sem se zmotil. Par dni se je raztegnilo v en mesec. Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse ok, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj. Glede na to, da zjutraj ni bilo vročine, zvečer pa niti ne preveč visoka, si nisem sploh delal skrbi. Kašelj pa je pritiskal bolj in bolj. Jasno, ko se srečaš z neznanim, si želiš čimveč informacij in tako sem prebral vse, kar se je dalo o koroni, ter med drugim prebral tudi nizki saturaciji. Še dobro, da imam oxymeter doma, saj je imel hčerka, kot majhna, večkrat težave z dihali. Pomerim mojo saturacijo, pokaže 97%. To je ok. Potem pa začne padati in gre, 96, 95, 94, 93, 92. Pa spet navzgor. Oh, ta kitajska jajčka, očitno ne delajo. Žena pomeri na sebi, vse ok, 98% in se ne spreminja. Naslednjih par dni je bil zgodba podobna, s tem, da je številka padla tudi na 88%. Zaradi vedno hujšega kašlja kličem urgenco in mi pošljejo patronažno sestro, da me malo pomeri. Vse ok, saturacija 97%, pritisk ok. Kašelj pa ja, zoprn, ampak bo minil.
Odločim se, da kitajski oxymeter upokojim, zato nabavim novega, ne ravno poceni v Sanolaborju. Pomerim saturacijo z novim — 92%. Hm, le kako je to možno? Naslednja dva dneva si merim saturacijo, nič več ne niha veliko in pade celo na 88%, ter ne pride več kot na 92%. Zaradi situacije me v ponedeljek pošljejo na rentgen v Ljubljano. Mislim si, da me bodo slikali, ter poslali domov. Kako zelo sem se zmotil. Prva panika je bila, da sploh še nisem bil testiran. Zato so naredili dva testa. Hitrega in klasičnega. S hitrim so potrdili, da sem covid pozitiven in da so me lahko začeli obravnavati v ambulanti. Klasičen test je bil pa potreben, če bi me morali sprejeti v bolnico. Zelo prijazna mlada zdravnica se mi je res posvetila. Niso je zanimala samo klasična vprašanja, ampak je želela izvedeti čimveč o meni. Razložim ji celoten potek bolezni. Po pogovoru, so pričeli s pregledom. Najprej oxymeter na prst, ki je kazal solidnih 97%, občasno 95%. Povem še o mojih domačih pripetljajih z oxymetrom in na prst mi prilepijo drugačen, očitno boljši oxymeter. Le ta je pokazal 88%, vmes malo tudi 90%. Zdravnica malo zastriže z ušesi in se odloči, da bodo vrednost kisika pomerili direktno v krvi. Zato mi iz zapestja vzamejo kri in kmalu zatem mi prinesejo kisik, ter me seznanijo z novico, da je res nizka vsebnost v krvi, ter da me bodo zadržali v bolnici.
Sicer še nimajo prostora zame, ampak se bo v parih urah sprostilo kakšno mesto. Potem mi še dodatno vzamejo kri, za druge preiskave, ter me pustijo ležati tam v neki improvizirani sprejemni covid ambulanti. Kisik imam, oxymeter na prstu imam, če bi bile kakšne težave so pa za vrati. In sem ležal tam nekaj ur, ko so prišli po mene, da me bodo odpeljali na covid oddelek. Tudi klasičen test je bil pozitiven, zato me sedaj lahko odpeljejo v rdečo cono. Ne bi namreč želeli tvegati, da bi se tam okužil, če slučajno ne bi bil res pozitiven.
Prihod na oddelek pa poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo iz hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čimmanj stika. Kot bi mignil sem bil v rdeči coni, kjer pa je vse spokojno. Mir, tišina. Pripeljejo me v sobo, mi dajo pižamo in brisačo, ter me za trenutek pustijo, da se uredim. Potem pa se je pričelo. Kisik ni nastavijo na nos, oxymeter na prst, ter mi dajo prva zdravila — Medrol, ter še nekaj za zaščito želodca. Hkrati mi pomerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo inekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom. Tole pa ni hec, si mislim. Utrujen od vsega, ko me čez kakšno uro pustijo pri miru, zaspim. Spanja je bilo pravzaprav v prihodnjih dneh še obilo.
Naslednji dan me zdravnik razveseli, da se mi je raven kisika dvignila, da bi mi ga zdaj odklopili. Ker je bil to moj prvi dan v bolnici, me zdravnik seznani z vsem, kar se dogaja z menoj. Imunski sistem se je pretirano odzval, zato je prišlo do covid pljučnice, ko se v pljučih tvori sluz podobna mreži, ki te počasi zaduši. Z Medrolom bodo poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, bom dobival dnevno inekcijo proti strdkom, ter stalno mi bodo merili sladkor, saj lahko le-ta zaradi zdravila podivja. Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po parih dneh dobri, nekateri rabijo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato se mi ne upa zdavnik nič napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa. Hm, nič kaj vzpodbudno si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da ni to nobena garancija.
Tisti dan, ko so mi prvič odklopili kisik, je bilo počutje precej boljše, kot prejšnji dan. Naslednji dan pa se je pričelo. Kašelj mnogo slabši, ob kašljanju me je pričelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi eno majhno slamico. Občutek, da se dušiš zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo neke tablete proti kašlju, ki so mogoče res malo pomagale, ko pa so popustile je bilo pa še mnogo slabše. Ob rednih meritvah, tudi sam vidim, da mi je raven kisika v krvi zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino. Po nekaj dneh v bolnici, veš že vse o kisiku. Na vratih je bila barvna lestvica mask, tako da si točno vedel kolikšno količina kisika kdo dobiva. Meni so dajali največ kisika 4L, kar je še šlo na cevke v nosu. Če bi potreboval več, bi dobil maske z različnimi barvami. Do 16L kisika si šel lahko na maski. Ko je bilo potrebno več, pa so pacienta odpeljali. Verjetno na intenzivno, na ventilator. Danes vidim, da sem dobival res minimalno količino kisika, takrat tam pa se ti zdi da od 1L do 16L ni tako zelo dolga pot. Iz 1L so povečali najprej na 2L, potem pa na 4L. Kako to gre, sem videl pri svojem soborcu mojih let v moji sobi, ko je iz 1L prišel v nekaj dneh na 12L. In nihče ni znal nič napovedati. Dodajajo kisik in čakajo. V katero smer se bo vse skupaj obrnilo. Močno upam, da je moj soborec zdaj že brez kisika. V bolnici je zagotovo še.
.....
2. del izkušnje:
Življenje na covid rdeči coni je zelo živahno. Poleg tega, da sem veliko spal, je veliko časa minilo tudi s tem, ko si vseskozi pod nadzorom. Vse meritve pač vzamejo nekaj časa. In z menoj so imeli, glede na ostale paciente, zelo malo dela. Pa so bili kljub temu vseskozi okrog mene. Osebje, ki skrbi tam za paciente je zares požrtvovalno. Zares škoda, da v vsem tem času niti enega nisem videl v obraz. Počasi jih začneš ločevati po glasu, nekatere tudi po opremi, ki jo nosijo. Veliko imajo nepokretnih pacientov, s katerimi je zares veliko dela. Pa jim nič ni bilo težko.
Po nekaj dneh bolnice in ko si malenkost boljši, pa začneš opazovati okrog sebe. Kaj pravzaprav naredi korona iz ljudi. Kako na hitro se spremeni stanje. Ter kako zelo dolgo traja okrevanje, če imaš srečo, da ti gre na boljše. In potem opaziš može v belem. Vso zdravstveno osebje je bilo namreč v modrih barvah, vsak toliko pa so prišli možje v belem. Sprva temu ne posvečaš pozornosti. Potem pa malo povežeš stvari skupaj. Gospod, ki je bil v moji sobi nepokreten, na 14L kisika, s saturacijo 90–92%, je premeščen v sosednjo sobo. Ok, si mislim, verjetno, da bodo lažje skrbeli zanj, ker je večja soba. V naši, ki je bila namenjena trem pacientom smo bili štirje in je bilo res kar malo prostora. Naslednji dan med potovanjem na wc opazim, da je gospod v tisti sosednji sobi. Popoldan vidim skozi okence naše sobe može v belem, ki nekaj hodijo v to sosednjo sobo. Zvečer je bila postelja, na kateri je bil, prazna. Nočem si čisto priznati, nočem povezati stvari skupaj. Ne, gotovo so ga samo premestili. Oči sem si lahko zatiskal samo do naslednjega dne, ko med potjo na wc, vidim v eni izmed sob nekaj zavitega na postelji v prosojen polivinil. Kmalu za tem, so prišli možje v belem z nekakšnim vozom. Pa saj to ne more biti res. Ljudje ne umirajo kar tako. Pa vendar. Ok, covid res ni kar tako. V bolnici se pač zgodi, da kdaj kdo umre. Zelo boleče, da se to zgodi tako neposredno blizu mene. Kaj bo z menoj? Kaj če mene tudi to čaka? Saj mi res nihče ni rekel, da bo vse v redu. Samo rekli so, da moramo počakati, pa bomo videli ali bo šlo na boljše ali na slabše.
Po prvem šoku, ko so me zadržali v bolnici, je bil to psihično najtežji dan, ko sem si priznal, kaj se dogaja okrog mene. Še vedno na kisiku, še vedno brez opaznega izboljšanja. Sranje, vklopiti moram vse svoje načine preživetja, vse trike dvigovanja razpoloženja. Ne smem dopustiti, da me to zlomi. V svojem času v bolnici sem dobil ogromno sporočil od ljudi. Misel, da toliko ljudi misli nate, je nekaj kar zelo pomaga pri premagovanju črnih misli. In ne morete si misliti, kako veliko pomeni vsako sporočilo, ki ga dobiš v takem stanju. Zato, ko nekdo zboli ali je v bolnici, nikar se mu ne bojte pisati. Misel, da nisi čisto pozabljen, je vsekakor pozitivna misel, ki ti vsaj malo dvigne razpoloženje. Tudi dolge debate z nekaterimi, so mi ogromno pomagale, da vsaj malo pozabiš na vso žalost okrog sebe, ter da čas hitreje mine.
Možje v belem so se v naslednjih dneh še nekajkrat pokazali. Po prihodu iz bolnice pa berem komentarje po družabnih omrežjih, kako zele pretiravajo novinarji, ki so pokazali, kako je na covid oddelku. No, lahko rečem, da so zelo realno prikazali stanje. Zaradi pietete do umrlih, pa niso prikazali vsega. Življenje na covid oddelku je zato še mnogo bolj hudo, kot so prikazali. Malo so se sicer trudili, da so nas mlade dali skupaj v isto sobo. Trije moški mojih let smo bili en čas v moji sobi. Tako ti je vsaj malo prihranjeno. Pa vendar, ne moreš si zatiskati oči, da ne bi opazil vsega trpljenja okrog sebe in vse smrti.
Po vseh ukrepih, se število okužb ne zmanjšuje. Niti se ne zmanjšuje pritisk na bolnice. Kje smo ga tako zelo polomili? Ne bi rad sodil, pa vendar nam takšna razmišljanja ne pomagajo pri tem: da itak večini ljudi nič ni; da se številke prireja; da število smrti ni nič večje, kot sicer; da umirajo itak samo starejši; ter, da potrebujemo samo dovolj prostora v bolnici.
Konec citata.
Življenje na covid rdeči coni je zelo živahno. Poleg tega, da sem veliko spal, je veliko časa minilo tudi s tem, ko si vseskozi pod nadzorom. Vse meritve pač vzamejo nekaj časa. In z menoj so imeli, glede na ostale paciente, zelo malo dela. Pa so bili kljub temu vseskozi okrog mene. Osebje, ki skrbi tam za paciente je zares požrtvovalno. Zares škoda, da v vsem tem času niti enega nisem videl v obraz. Počasi jih začneš ločevati po glasu, nekatere tudi po opremi, ki jo nosijo. Veliko imajo nepokretnih pacientov, s katerimi je zares veliko dela. Pa jim nič ni bilo težko.
Po nekaj dneh bolnice in ko si malenkost boljši, pa začneš opazovati okrog sebe. Kaj pravzaprav naredi korona iz ljudi. Kako na hitro se spremeni stanje. Ter kako zelo dolgo traja okrevanje, če imaš srečo, da ti gre na boljše. In potem opaziš može v belem. Vso zdravstveno osebje je bilo namreč v modrih barvah, vsak toliko pa so prišli možje v belem. Sprva temu ne posvečaš pozornosti. Potem pa malo povežeš stvari skupaj. Gospod, ki je bil v moji sobi nepokreten, na 14L kisika, s saturacijo 90–92%, je premeščen v sosednjo sobo. Ok, si mislim, verjetno, da bodo lažje skrbeli zanj, ker je večja soba. V naši, ki je bila namenjena trem pacientom smo bili štirje in je bilo res kar malo prostora. Naslednji dan med potovanjem na wc opazim, da je gospod v tisti sosednji sobi. Popoldan vidim skozi okence naše sobe može v belem, ki nekaj hodijo v to sosednjo sobo. Zvečer je bila postelja, na kateri je bil, prazna. Nočem si čisto priznati, nočem povezati stvari skupaj. Ne, gotovo so ga samo premestili. Oči sem si lahko zatiskal samo do naslednjega dne, ko med potjo na wc, vidim v eni izmed sob nekaj zavitega na postelji v prosojen polivinil. Kmalu za tem, so prišli možje v belem z nekakšnim vozom. Pa saj to ne more biti res. Ljudje ne umirajo kar tako. Pa vendar. Ok, covid res ni kar tako. V bolnici se pač zgodi, da kdaj kdo umre. Zelo boleče, da se to zgodi tako neposredno blizu mene. Kaj bo z menoj? Kaj če mene tudi to čaka? Saj mi res nihče ni rekel, da bo vse v redu. Samo rekli so, da moramo počakati, pa bomo videli ali bo šlo na boljše ali na slabše.
Po prvem šoku, ko so me zadržali v bolnici, je bil to psihično najtežji dan, ko sem si priznal, kaj se dogaja okrog mene. Še vedno na kisiku, še vedno brez opaznega izboljšanja. Sranje, vklopiti moram vse svoje načine preživetja, vse trike dvigovanja razpoloženja. Ne smem dopustiti, da me to zlomi. V svojem času v bolnici sem dobil ogromno sporočil od ljudi. Misel, da toliko ljudi misli nate, je nekaj kar zelo pomaga pri premagovanju črnih misli. In ne morete si misliti, kako veliko pomeni vsako sporočilo, ki ga dobiš v takem stanju. Zato, ko nekdo zboli ali je v bolnici, nikar se mu ne bojte pisati. Misel, da nisi čisto pozabljen, je vsekakor pozitivna misel, ki ti vsaj malo dvigne razpoloženje. Tudi dolge debate z nekaterimi, so mi ogromno pomagale, da vsaj malo pozabiš na vso žalost okrog sebe, ter da čas hitreje mine.
Možje v belem so se v naslednjih dneh še nekajkrat pokazali. Po prihodu iz bolnice pa berem komentarje po družabnih omrežjih, kako zele pretiravajo novinarji, ki so pokazali, kako je na covid oddelku. No, lahko rečem, da so zelo realno prikazali stanje. Zaradi pietete do umrlih, pa niso prikazali vsega. Življenje na covid oddelku je zato še mnogo bolj hudo, kot so prikazali. Malo so se sicer trudili, da so nas mlade dali skupaj v isto sobo. Trije moški mojih let smo bili en čas v moji sobi. Tako ti je vsaj malo prihranjeno. Pa vendar, ne moreš si zatiskati oči, da ne bi opazil vsega trpljenja okrog sebe in vse smrti.
Po vseh ukrepih, se število okužb ne zmanjšuje. Niti se ne zmanjšuje pritisk na bolnice. Kje smo ga tako zelo polomili? Ne bi rad sodil, pa vendar nam takšna razmišljanja ne pomagajo pri tem: da itak večini ljudi nič ni; da se številke prireja; da število smrti ni nič večje, kot sicer; da umirajo itak samo starejši; ter, da potrebujemo samo dovolj prostora v bolnici.
Konec citata.
Če sem spomladi govoril da vlada pretirava z ukrepi (in sem se vedno takega mnenja), sem sedaj že dober mesec mnenja da je vrag vzel šalo.
Pravzaprav dva meseca. Konec septembra sem bil v stiku z znancem na servisu, ki je nekaj dni kasneje zbolel in obležal ( na srečo doma) je pa mlajši in fit zdravja. Mene pa cel UKC pozna, vključno z Beovicevo(no po toliko letih se me ne spomni več najbrz, ampak jaz posledice imam) in je najbrž ne bi tako.poceni odnesel.
Zato se zadnje čase obnašamo preventivno, pa čeprav sem vsak mesec pri zdravniku, službeno po terenu občasno do strank....še vedno pa ni take previdnosti kot je bila v začetku aprila, ko na Petrolu nisem želel izročiti kartice prodajalcu, ampak sem jo sam pristavimo do skenerji, po vtipkavanju Pina pa razkužil roke.
Poleg tega sem del nekoliko večjega mehurčka (16 ljudi) in če kdo prinese covid v mehurček, bo zanimivo.
Pravzaprav dva meseca. Konec septembra sem bil v stiku z znancem na servisu, ki je nekaj dni kasneje zbolel in obležal ( na srečo doma) je pa mlajši in fit zdravja. Mene pa cel UKC pozna, vključno z Beovicevo(no po toliko letih se me ne spomni več najbrz, ampak jaz posledice imam) in je najbrž ne bi tako.poceni odnesel.
Zato se zadnje čase obnašamo preventivno, pa čeprav sem vsak mesec pri zdravniku, službeno po terenu občasno do strank....še vedno pa ni take previdnosti kot je bila v začetku aprila, ko na Petrolu nisem želel izročiti kartice prodajalcu, ampak sem jo sam pristavimo do skenerji, po vtipkavanju Pina pa razkužil roke.
Poleg tega sem del nekoliko večjega mehurčka (16 ljudi) in če kdo prinese covid v mehurček, bo zanimivo.
Za spomladi mislim da nihče ne obsoja vlade, da je pretirano reagirala. Nis(m)o vedeli s čim imamo opravka, in je bila reakcija temu primerna.
Je pa velika razlika že v štacunah: spomladi so imeli na vhodih varnostnike, ti so nam polivali roke in ročaje vsakega vozička posebej, svoje je naredila tudi panika.
Samo to še ne naredi razlike 100 vs. 1500 dnevno potrjenih.
Ne razumem pa, da NIJZ ne okrepi svojih vrst - vsaj začasno - da bi lahko kolikor toliko uspešno sledili vsaj primarnim stikom okuženih, predvsem tistim , s katerimi okuženi sicer živijo skupaj. Enostavno ne razumem. Kakšne kompetence rabiš za to?
Ali tudi za to delo rabijo zdravnike (doktorje) s potrjenim izpitom iz slovenskega jezika?
Je pa velika razlika že v štacunah: spomladi so imeli na vhodih varnostnike, ti so nam polivali roke in ročaje vsakega vozička posebej, svoje je naredila tudi panika.
Samo to še ne naredi razlike 100 vs. 1500 dnevno potrjenih.
Ne razumem pa, da NIJZ ne okrepi svojih vrst - vsaj začasno - da bi lahko kolikor toliko uspešno sledili vsaj primarnim stikom okuženih, predvsem tistim , s katerimi okuženi sicer živijo skupaj. Enostavno ne razumem. Kakšne kompetence rabiš za to?
Ali tudi za to delo rabijo zdravnike (doktorje) s potrjenim izpitom iz slovenskega jezika?
če dobro pomisliš je bilo spomladi hudo jamranje že za 2000 testov dnevno in da smo na limitu in ne vem kaj še vse (ne vem točne cifre, mislim da je bila celo manjša).
danes so sposobni narediti 8000 testov dnevno, to je x4.
ko so hoteli na hitro izobrazit medicinsko osebje je šel v luft sindikat.
spomladi je bila panika, folk je sodeloval prostovoljno, mediji so opozarjali.
danes so mediji opozicija, folku pa so ukrepi odveč in gledajo kako bi šli okrog njih(nekateri so sicer res debilni).
vse skupaj pa je potem logičen zaključek kakršen pač je. in celoten balkan je nekje na podobnem.
danes so sposobni narediti 8000 testov dnevno, to je x4.
ko so hoteli na hitro izobrazit medicinsko osebje je šel v luft sindikat.
spomladi je bila panika, folk je sodeloval prostovoljno, mediji so opozarjali.
danes so mediji opozicija, folku pa so ukrepi odveč in gledajo kako bi šli okrog njih(nekateri so sicer res debilni).
vse skupaj pa je potem logičen zaključek kakršen pač je. in celoten balkan je nekje na podobnem.
Spomladi ne vem če so delali več kot 1500 testov dnevno.
Edit: ena info na hitro: https://www.dnevnik.si/1042926749
Edit: ena info na hitro: https://www.dnevnik.si/1042926749
Jaz imam stik z veliko strankami, pa nimam težav s Covidom.
K sreči je moja narava dela takšna, da ni potrebno, da sem v testnem stiku s strankami, temveč lahko upoštevam vsa priporočila. Vse dotike stvari, ki se izmenjujejo pa lahko ustrezno očistim z razkužilom in to striktno delam.
Mi je zanimivo opazovati, kako me je precej strank maja gledalo kot čudaka, ko sem prosil za ustrezno razdaljo, itd., sedaj je to število praktično 0 in večina razume in takoj upošteva, vidim pa na nekaterih (redkih), da jim je to nekoliko odveč. Eno stranko sem pa prijazno odslovil, ker se ni hotela držati priporočil.
Očitno je sedaj že veliko ljudi imelo izkušnjo s Covidom pri nekem bližnjem, znancu, itd., maja je bilo pa vse še nekako daleč, pa kao smo uspešno ''premagali'' prvi val.
Meni je zanimivo, da toliko ljudi joka in ******* čez vlado in vse ostale, ko pa gledaš, kaj delajo, je pa očitno, da jim tudi najbolj osnovni ukrepi samozaščite sploh ne grejo od rok.
VSAK NAJ ZASE POSKRBI SAMOZAŠČITNO IN BO TO DOBRO ZA VSE: ZA NJEGA, VSE, KI SO V STIKU Z NJIM IN NA KONCU TUDI ZA CELOTNO DRUŽBO.
Bral sem, da so na Finskem v poletnem predihu, izučili nekaj tisoč ljudi za sledenje stikom. Pa pri nas?