nisem imel v mislih spreminjanje naslova (uradne preselitve), da ne bo kakšnega nesporazuma. Samo življenje (delitev stroškov in obveznosti) skupaj.Citat:
Uporabnik PNG pravi:
Ko pa enkrat začutiš, da bi to res znalo bit to, pa en pač spremeni naslov in se še uradno preseliZdej pa a je to po enem letu, dveh...je odvisno od vsakega posameznika. Bi si pa v vsakem primeru dala kakšno leto ali več, da se čustva malo pomirijo in na vse skupaj začneš gledat tudi z distance.
Kaj menite..?
- Ustvarjalec teme Michkena
- Začetni datum
Ne ne vidim nobenega problema, po kolikem času pa ti težko rečem. Čisto odvisno kako se stvari odvijajo. Ne bom pa forsiral skupnega življenja v študentskih letih, ko je kljub delu že tako bolj malo denarja. Da bi se pa morala oba za ceno tega mrsičemu odrekat, mi pa še na kraj pameti ne pade. Če so starši ql, lahko oba veliko časa preživita skupaj. Pač samo stroškov ni tako velikih in nisi ravno na svojem.
Čas bo pokazov svoje. Prvo se morajo hormoni malo umirit, potem pa gremo naprej.
Se bom še jaz malce obesil na tole izjavo.
Še ena misel se mi je utrnila ob prebiranjem zgornjega.
Zadnjič me je ena punca spraševala, zakaj mi je vizualni izgled osebe pomemben in ali se lahko zaljubim v osebo, ki jo vidim na sliki. Odgovor je bil seveda - da. Vendar, zaljubljenost kot (najbrž vsi) vemo ni ljubezen, ki raste praviloma počasi in ni povezana samo z izgledom, ampak predvsem z značajem. Zaljubljenost je recimo kvečjemu 1/5 ljubezni.
Nazadnje urejeno:
Citat:
Uporabnik Georgie pravi:
Se bom še jaz malce obesil na tole izjavo.Predvsem me je vzpodbudil del "saj očitno nisi vreden, da bi nadaljeval človeški rod", pa tudi ostali. Koliko pa je nekdo sploh vreden, da nadaljuje človeški rod? Hmmmm ... Koliko pa je vredna tega partnerica (kot te v zgornjih primerih), ki ji gre le in najprej za (lastne) potrebe?!? Kar je v ozadju moje intervencije, je namreč tisto, kar naj bi bilo bistvo nadaljevanja človeškega rodu. Otroci torej. Ne bi rad izvenel preveč krščansko (ker to ni namen), ampak ne glede na to, kaj bo v nadaljevanju kdo pripomnil, ali ni najvrednejši otrok otrok ljubezni? Vem, da je v današnjih časih egoizma takšno razmišljanje vsaj malce tuje ... Se bom ustavil tukaj.
Noben ni 'vreden', da nadaljuje rod. To ni želja ali ukaz, to je pojem. To je enako, kot bi psu rekel, da ni vreden, da laja. Psi lajajo in mi nadaljujemo rod.
So seveda taki psi, ki bolj bevskajo, ampak po večini vsi lajajo/mo.
normalen, tle se že po trepalnicah mečem pa 5 trotov sem že pretepla od same jeze...
debela maja
debela maja
malo mi je dolgčas, pa sem našla tole temo ... ne vem, zakaj bi morali čakati celo leto, da bi začeli skupaj živeti? je po enem letu kaj drugače?
dosti parov gre narazen po tem, ko ugotovi, da v skupnem gospodinjstvu ne moreta shajati. zakaj bi torej čakali leto ali več, da bi to ugotovili
Vsaka pa tudi ni, da bi z njo živel. To ali je ali ni, pa ugotoviš šele čez določen čas, ko podrobneje spoznaš osebo.
Ja po enem letu (ali nekaj mesecih) je veliko stvari drugače. Osebo bolje poznaš in ugotoviš ali bi dejansko živel s to osebo ali ne.
Ne razumem pa razloga, da bi šel živetu skupaj z neko osebo, ki jo ne poznam dovolj dobro, ker bi tako hitreje videl, če sva dejansko za skupaj ali ne.
Po 4 mesecih, če vidiš, da ti oseba nekako NI to to..., lažje končaš, kot če že živita skupaj, po možnost v podnajemniškem stanovanju.
Ne mislim jo poročiti prej kot v kakem letu poznanstva, še manj imeti otroka z njo, tako da se mi ne mudi. Ne vem zakaj bi hitel v skupno življenje..., verjamem pa da hitijo tisti, ki jim tiktaka biološka ura, pa bi rada čimprej sprobala ali je pravi samec ali ni. Oz. v krizi biološke ure, se hitro zgodi, da se oklene kar prvega kolikor toliko primernega, čez nekaj let pa tolče po glavi "kaj mi je bilo?!".
Potem imaš pa varanja, ločitve in razdrte družine.
Ja po enem letu (ali nekaj mesecih) je veliko stvari drugače. Osebo bolje poznaš in ugotoviš ali bi dejansko živel s to osebo ali ne.
Ne razumem pa razloga, da bi šel živetu skupaj z neko osebo, ki jo ne poznam dovolj dobro, ker bi tako hitreje videl, če sva dejansko za skupaj ali ne.
Ne mislim jo poročiti prej kot v kakem letu poznanstva, še manj imeti otroka z njo, tako da se mi ne mudi. Ne vem zakaj bi hitel v skupno življenje..., verjamem pa da hitijo tisti, ki jim tiktaka biološka ura, pa bi rada čimprej sprobala ali je pravi samec ali ni. Oz. v krizi biološke ure, se hitro zgodi, da se oklene kar prvega kolikor toliko primernega, čez nekaj let pa tolče po glavi "kaj mi je bilo?!".
Potem imaš pa varanja, ločitve in razdrte družine.
Sej, ko boš srečal tisto pravo, si boš želel z njo dejansko živeti (ker tisto, kar si omenjal na prejšnji strani kao skupno življenje je samo obiskovanje), boš videl, da pravzaprav sploh ni slabo
Nekako dvomim, da gre nekdo v skupno življenje samo zato, da se sproba,...po moje večina vseeno izhaja iz želje po tem.
Skupaj se gre zato, da sta pač več skupaj, da 'se imata pri roki'.
Je pa v zadnjem odstavku ynos kar zadel veš. Ampak je replika iz tvoje (ženske) strani pričakovana, ker le gre za vas, samice.
Mi z biološko uro nimamo nekega problema, ženske pa, ampak se tega ne zavedate, to je vse podzavestno.
Je pa v zadnjem odstavku ynos kar zadel veš. Ampak je replika iz tvoje (ženske) strani pričakovana, ker le gre za vas, samice.
Mi z biološko uro nimamo nekega problema, ženske pa, ampak se tega ne zavedate, to je vse podzavestno.
Pa sej, ko furaš eno resno zvezo, je v interesu (in želja) obeh, da čim več časa preživita skupaj in posledično več ali manj skos en pri drugem visita. Tako pa lahko precej hitro vidiš, a lahko funkcioniraš skupaj ali ne. Pa glede biološke ure-res,da nam (samicam
Citat:
Uporabnik Grisbi pravi:
Sej, ko boš srečal tisto pravo, si boš želel z njo dejansko živeti (ker tisto, kar si omenjal na prejšnji strani kao skupno življenje je samo obiskovanje), boš videl, da pravzaprav sploh ni slaboNekako dvomim, da gre nekdo v skupno življenje samo zato, da se sproba,...po moje večina vseeno izhaja iz želje po tem.
Ko bom srečal tisto pravo, si bom želel dejansko živeti z njo? Kaj pa je tista prava? S katero se ujamem po prvem mesecu? V katero se zacopam?
Govora je bilo o tem ali iti čimprej skupaj živeti ali ne. Jaz po mesecu, dveh, treh, definitivno ne vem ali je to tista prava ali ne. Tisto je čas zaljubljenosti (če ta sploh pride), ko ali ne opaziš raznih hib partnerja, ali pa te nič ne moti. Ko prvi val zaljubljenosti mine, pa lahko šele presodiš s treznimi očmi.
Nisem rekel, da se ne prespi pri partnerju, čez vikend, pa kdaj med tednom. To je drugače od skupnega življenja...greš lahko domov kadar ti paše.
Nazadnje urejeno:
Nimam pojma kaj je zate prava bejba. Kakšna je tista, s katero si boš želel preživeti preostanek življenja. Meni recimo ni nikoli padlo na pamet, da bi živela s kom, ni bilo nobene želje, in če povem po pravici, me je bilo prav strah, če bom sploh našla tistega, s katerim si bom zaželela družinskega življenja....samo čudeži se na srečo dogajajo in daleč od tega, da je to urca, kot moški radi pravite
Saj to ti pravim. Tud jaz ne morem vedet ali je prava, dokler nisem nekaj časa z njo. A ta koncept ti ni jasen al kaj?
A je komu tukaj jasno, da po mesecu, dveh NE MOREŠ vedeti ali je oseba prava ali ne?! Al ste vsi utopični najstniki, ki pri vsaki (Vsakem) vejo da je "TO TO".
PS: Glede na leta, si ravno tam, ko se budilka na urci vklopi.
A je komu tukaj jasno, da po mesecu, dveh NE MOREŠ vedeti ali je oseba prava ali ne?! Al ste vsi utopični najstniki, ki pri vsaki (Vsakem) vejo da je "TO TO".
PS: Glede na leta, si ravno tam, ko se budilka na urci vklopi.
Nazadnje urejeno:
