Bom še enkrat poskusil.
V Jugi (SFRJ) smo bili vsi državljani SFRJ, ker pa je SFRJ bila federacija 6 republik, so posledično obstajala tudi “republiška” državljanstva za katere je večini dol viselo.
Vpis v republiško državljanstvo se je zgodil po raznih ključih. Velika večina je tako bila vpisana v register republik staršev, tj. očeta.
In zdaj imaš situacijo, da je bosanc opletal s kurcem po slovenskih mladenkah, enih se je peveč prijelo, a fotr je pete potegnil, mladenka pa ob rojstvu otroka vseeno dala podatke o očetu.
In maš “janezeka”, ki je v bistvu “mujo”, al “mujota”, ki je “janezek”.
Tudi te je doletel izbris, čeprav sploh vedeli niso, da so “mujoti”.
Težava pravih “mujotov” pa je seveda v tem, da so “janezeki” in “Igor” enačili državljanstvo z pravico do bivanja in dejansko postavili nebroj ljudi pred nemogočo odločitev ali pa nekateri sploh niso razumeli, kaj pomeni “postati tujec”, ali je celo cela zadeva šla mimo njih.
Pravi pristop bi bil, da se osebam, ki so na dan X, bilo državljani SFRJ in imeli stalno bivališče v Sloveniji, a niso imeli slovensko državljanstvo, da na izbiro, da prevzamejo slovensko državljanstvo ali pa da “zaprosijo” za dovoljenje za bivanje, ki se jim ga tudi brez vprašanja izda.
A ker so naši se hoteli maščevati oficirjem jugovojske, ter (moje osebno mnenje) se tudi malo igrali nacionaliste, se zadevo speljalo kot so jo.
Aja - zakaj “nemogoča” odločitev za sprejem slovenskega državljanstva? Ker imaš v “svoji” republiki še družino in imetje in načeloma ne moreš imeti dveh državljanstev. Tujec pa ne imetja (vsaj v tistih časih) …
Pri nas je bila odločitev enostavna - tisto kar je bilo (no - še je) imetja “dol” smo “knjižili” kot imetje, ki ga mogoče ne bo več. Vsi pa tega enostavno niso mogli (živi v 2 sobnem stanovanju v Velenju, v Bihaču pa stoji skoraj fertik bajta …).
Pa še nekaj - čeprav dajem primere z Bosno, sam, niti starši z njo nimamo nobene veze in “Bosna” služi le za bolj plastičen prikaz (da ne rabim pisati čefur …).