Citat:
Kar 110 občin (oziroma 52 odstotkov) ima manj kot 5000 prebivalcev, čeprav je po zakonu o lokalni samoupravi to število vseskozi kriterij za ustanovitev občine. Manjše občine imajo nekoliko več zaposlenih na število prebivalcev kot večje, kar pomeni, da so tudi stroški za lastno delovanje na prebivalca večji. Naloge manjših občin so po zakonu enake nalogam velikih občin, zato obstaja tveganje, da jih manjše administracije v majhnih občinah teže uspešno izvajajo. Manjše občine so finančno manj samostojne. Med najbolj zadolžene občine zaradi nesposobnosti vračanja kreditov sodijo prav najmanjše. To je le nekaj ugotovitev iz revizijskega poročila računskega sodišča o ureditvi področja občin, ki pritrjujejo zamisli notranjega ministra Gregorja Viranta o nujnosti združevanja občin z manj kot pet tisoč prebivalci. Vendar pa ima nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes nad Virantovim predlogom oziroma nad načinom, kako se projekta loteva, nekatere pomisleke. Meni namreč, da bo administrativno določanje števila občin brez jasnih vsebinskih argumentov vodilo zgolj k prerekanjem med zagovorniki in nasprotniki združevanja ter k zgubljanju energije, za občane ključne zadeve pa bodo ostale nerešene.
Najprej reforma komunalne samouprave
Zato se Šoltes zavzema, da bi se najprej lotili reforme komunalne samouprave. Z ustrezno komunalno in prostorsko ureditvijo bi postali po njegovem prepričanju argumenti za združevanje občin močnejši, dogovor o zmanjšanju njihovega števila pa lažje dosegljiv; morda bi se za združevanje odločale celo manjše občine same.
Kot pravi nekdanji predsednik računskega sodišča, so namreč revizije lokalnih skupnosti pokazale, da je srž problema komunalna urejenost občin – torej infrastruktura za komunalne zadeve, vprašanje voda in upravljanja z vodami, oskrba s pitno vodo, odlaganje in obdelava odpadkov... Zato bi bilo nujno pripraviti načrt logične povezave v komunalne celote. »Ni treba, da ima ena občina dva kilometra vodovoda, druga tri kilometre... Nevzdržno je, da imamo več kot sto komunalnih podjetij. Posledica te razdrobljenosti so tudi višje cene komunalnih storitev pa neustrezna kontrola in zmeda pri določanju cen, kar omogoča, da občani s plačevanjem storitev krijejo izgube komunalnih podjetij,« poudarja Šoltes in opozarja, da bomo morali v letu 2014 evropski komisiji poročati tudi o določitvah cen komunalnih storitev in o njihovi kontroli; če ta sistem ni ustrezno urejen, nas lahko doleti očitek o tako imenovanih državnih pomočeh. Prav tako je zaradi velike razdrobljenosti možnost črpanja evropskih sredstev manjša. Kar nekaj pristojnosti bi bilo po prepričanju nekdanjega predsednika računskega sodišča treba prenesti z občin na državo, s čimer bi se izognili sedanjemu »turizmu odpadkov« oziroma preprečili, da »postaja ravnanje z odpadki velik biznis«.
Absurdnosti velike razdrobljenosti
Ob tem Šoltes navaja nekatere absurdnosti, ki so se oziroma se dogajajo zaradi razdrobljenosti komunalnih storitev. Dogovori glede pomurskega vodovoda, v katerega je vključenih 27 občin, potekajo že več kot deset let, na koncu pa sta dva občinska sveta majhnih občin skoraj preprečila izvedbo pomembnega regijskega projekta. Absurdno je tudi, da je bilo treba zaradi razdrobljenih občin in nesoglasij med njimi en transportni vodovod razdeliti na tri dele z različnimi investitorji in ustanoviti tri nova podjetja, ki bodo upravljala s posameznimi deli tega vodovoda. »Verjetno ni treba pojasnjevati, da bo to prineslo višjo ceno vode za uporabnike,« poudarja bivši predsednik računskega sodišča.
Poseben problem je po njegovem prepričanju odločanje med skupnimi čistilnimi napravami za več občin in ločenimi manjšimi napravami – dokler se odločitve sprejemajo na občinski ravni, do primerjave smotrnosti ene in druge rešitve sploh ne pride. »Da ne omenjamo primera čistilne naprave na Jesenicah, ki je bila grajena za območje bivše občine, po izločitvi Žirovnice pa se je nova občina odločila za gradnjo nove čistilne naprave. Računsko sodišče so potem spraševali, kdo naj nosi stroške neizkoriščenih kapacitet,« navaja Šoltes.
Tudi pri odpadkih je računsko sodišče že pred leti na primer opozorilo, da se občina Šmartno pri Litiji ni vključila v regijski projekt CEROZ, s čimer je povzročila občanom za 70 odstotkov višjo ceno odlaganja odpadkov. »Še danes ta problem ni ustrezno rešen, župan, ki je odgovoren za tako odločitev, pa je še vedno župan,« poudarja Šoltes.
