V tem primeru pa ne govoriva o evtanaziji ampak o tem da ti zdravstvena stroka pove da osebi ni vec pomoci. In ker se sama ne more odlociti se moras odlociti ti. O tem se napise dokument, zadnji podpis je tvoj.
Jaz sem podpisal slabega pol leta nazaj. Tko da imam dileme ki jih opisujes zelo ponotranjene in pri sebi razcisceno glede obcutkov svojcev.
"Problem" je tudi, da je zdravstvo včasih preveč dobro. Imamo v daljni družini primer mladega možakarja, ki se je ponesrečil in dobil hude poškodbe glave. Rekli so, da je šlo za sekunde, ampak so ga uspeli obdržati pri življenju (oživljanja ni bilo). Zdravniki so bili veseli, da jim je uspelo nemogoče. Kakšno življenje ima? Iznekažen brez smisla rahlo trza s prsti na rokah.
In po nekaj tednih so domačim povedali, da je stabilen in naj ga odpeljejo domov. Naredili so, kar si lahko in kar mu je pripadalo. Nobene nadaljne terapije niso predvidene, ker izboljšanja ni pričakovati. Očitno mu služi edino imunski sistem, ker že nekaj let čaka, da dobil infekt, ki bi dokončal tisto, česar nesreča ni.
So ga res rešili? Mar bi kirurg preden je začel, zmolil eno zdravomarijo za njegovo dušo, pa bi imel vmes prestano.