Izjemno me veseli, da moram kot kmet najprej imeti teličko, ki rabi najmanj 2 leti, da zraste v kravo (za kar se porabi ogromno hrane) in jo nato pitati s kupom raznoraznih vitaminov, koruznega in ječmenovega šrota, repičnih in sončničnih tropin, ter vložiti v to ogromno dela, da dobim v končni ceni samo malo večji delež kot predelovalci in trgovci, ki izdelek odpravijo iz svojih rok praktično v enem dnevu ali tednu, obenem pa je strošek prvih samo elektrika, voda, tetrapak in delovna sila v tistem dnevu, strošek drugih pa elektrika, delo in transport do prodajne lokacije, medtem, ko 1 enota mojega izdelka potuje čez oba. Poštenje velja (sarkazem). Pot v propad je očitno že zastavljena. Kakor dolgo bo šlo bo pač šlo, naprej pa ne bo več moj problem. Bojda v laboratorijih delajo že svega i svašta. Na Hrvaškem so trenutno odkupne cene koruze iz njiv nastavljene na 8 centov na KG, kar bo povzročilo še nadaljnje opuščanje kmetij, ker z 80 EUR na tono niti približno ne moreš pokriti nobenih letošnjih stroškov.
Trajno mleko Spar stane 1,39 evra, od tega dobi proizvajalec 42 centov, predelovalec 37 centov, Sparova marža je 47,9 centa, 12,1 evra si prek DDV vzame država. A realizirana cena je le 1,11 evra, saj se mleko v paketu najpogosteje vzame na kupon za 25-odstotni popust. Marža trgovca je tako 22,6 centa in ne 47,9 centa, kolikor znaša po rednem ceniku.
Glede na vložene stroške, ni vredno komentarja.