Cenim tvoje mnjenje in imaš prav, da je težko se izogniti slabim soseskam. Poznamo veliko primerov "banlieus" v Franciji in pristop, kot si ga napisal v prvem odstavku so izvajali ni Nizozemskem, pa šli stran od tega, ko so soseske postale "preslabe". Če bi se lahko zanesel na hišni red in zakone bi marsikdo investiral in oddajal. (Čeprav poznam iz Nemčije še bistveno bolj oderuške najemnine in pogosto ljudje plačajo polovico dohodkov za najem, če nimajo sreče).
Nisem hotel delovati naduto. Mogoče sem se preveč navzel liberalnega razmišljanja v letih v Švici in ZDA in logike "pomagaj si sam in bog ti bo pomagal" namesto "država - daj mi".
Poudaril bi rad mojo zadnjo točko: "V tujini imajo tudi hibridne modele financiranja stanovanj za mlade. Zanimiv pristop se mi zdijo krediti z obrestno mero, ki raste med odplačevanjem. To da mladim motivacijo in možnost,da skoraj brez obresti odplačajo svojo prvo garsonjero v 5-7 letih in se potem preselijo naprej, ta garsonjera pa je na trgu za naslednjo generacijo."
Moja ideja je bolj praktična: Prvo stanovanje naj bo mala garsonjera (20-25 m2), naj stane okoli 100.000. Starši naj se odrečejo novemu avtu in "špendirajo" otroku 30.000. Preostanek naj financira kredit. 50.000 v petih letih brez obresti (subvencija države) bi bilo približno 800 na mesec...Treba je vzpodbujati, da garsonjera pride na trg po 5-7 letih za naslednjo generacijo - odpraviti dobiček na prodajo svojega prvega stanovanja po kratkem času, po drugi strani odreči subvencijo za obresti če boš po 7 letih še vedno lastnik prve nepremičnine.