Citiram:
V zadnjem prispevku sem obljubil, da bo naslednja objava govorila pretežno o problematiki v kmetijstvu s poudarkom na t. i. biovarnosti. Pa ne bo šlo. Kar na lepem se je v slovenski veterinarski medicini pojavilo obilo zelo hudih bolezni, s katerimi se v tretjem tisočletju več res ne bi smeli srečevati. Pa smo očitno vedno bolj ranljivi in vedno manj seznanjeni z boleznimi, ki so v preteklosti za sabo puščale številna trupla.
Gre za kugo, ki je v času, ko nam lahko računalnik s pomočjo umetne inteligence napiše doktorsko nalogo, res ne bi pričakovali. Pa smo jo nedavno imeli tudi pri nas in v bližini. Eno? Ne! Imeli smo kar tri. V Murski Soboti smo imeli atipično kokošjo kugo, dober kilometer čez slovensko-madžarsko mejo kugo drobnice in v prav vseh državah, ki nas obkrožajo, je še vedno aktualna afriška prašičja kuga. Kot da vse to ne bi bilo zadosti, smo v februarju imeli v Sloveniji bolezen modrikastega jezika, v hrvaški Istri bolezen Aujeszkega in prav sedaj je pri Madžarih aktualna slinavka in parkljevka, ki so jo naši vzhodni sosedje dobili od Slovakov. Prav vse navedene bolezni imajo skupni imenovalec: njihovi povzročitelji so virusi. Mikroorganizmi, ki so zame strah in trepet. Zakaj? Ker zoper njih nimamo zdravila. Proti nekaterim virusnim boleznim se sicer lahko zaščitno cepimo, lahko dobimo celo serum za zdravljenje, ampak za številne virusne bolezni ni ne enega ne drugega. Naj omenim, da ima prav vsaka živalska vrsta svojo kugo, od potočnega raka do čebel in vseh sesalcev. Seveda tudi človek.
Kugi so ljudje nekoč ob cestah postavljali kužna znamenja, s katerimi niso samo naznanjali, da je tam kuga, ampak so tudi prosili višjo silo za pomoč. Ja, kuga lahko pokosi tudi do 100 odstotkov neke vrste. Je pa res, da še nikoli ni iztrebila nobene vrste. Vedno se najdejo osebki, ki bolezen preživijo in ohranijo vrsto. Toda mar ni to zadosten razlog, da bi ob takih pojavih mediji morali vsaka poročila začeti s temi informacijami? Upam si trditi, da je od blagostanja, ki ga imamo, do lakote, do katere lahko pride zaradi virusnih bolezni, manjši korak, kot si ljudje zamišljajo. Če temu dodamo še mutacije, ki se sicer tudi po naravni poti vedno dogajajo v naravi, in možnost, da se kakšen s sabo obremenjen znanstvenik v laboratoriju poigra z virulentnostjo virusa in pri tem ne bo zadosti pazljiv (beri namerno nepazljiv), se nam lahko zgodi nova pandemija (bolezen, ki zajame ves svet), ki bo bistveno hujša od tiste kovidne iz leta 2019. Vedno, ko se govori o hudih virusnih okužbah, mi eno dejstvo ne da miru. Starejši bralci se o spomnijo, da smo imeli marca 1972 v tedanji skupni domovini Jugoslaviji izbruh črnih koz (Variola vera), ki jih povzroča virus iz skupine variola. Bolezen, pri kateri je smrtnost od 35- do 40-odstotna, je prinesel romar iz Meke, takratna oblast pa je v nekaj dneh precepila celotno populacijo ljudi v državi. Ni bilo nobene razprave o pomislekih ljudi – pokritost z vakcinacijo je bila 100-odstotna. To je bilo v času, ko v medicini ni bil v prvem planu dobiček, ampak pacient. Šest let zatem smo imeli zadnji primer te bolezni v Evropi in kmalu po tistem je svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da so črne koze na zemlji izkoreninjene. Toda pod besedo izkoreninjenje si razlagam, da na zemeljski obli ni več povzročiteljev te bolezni. Pa ni tako. Kljub več poskusom, da se zadnji primerki povzročiteljev črnih koz uničijo, imajo danes ta virus shranjen v laboratoriju tako Rusi kot Američani. Pa smo spet tam – potrebujemo le enega znanstvenika, ki ima dostop do virusa in zase ne vidi prihodnosti, pa …
Če se vrnem k težavam v veterini, je moje pogosto vprašanje, zakaj prihaja do takih izbruhov. Razlogov vidim kar nekaj. Prvi je ta, da ne verjamem Evropski uniji. Če kdo misli, da je to tvorba, kjer je vse urejeno, se zelo moti. Pomemben je samo denar in bodimo iskreni – nekatere države niso izpolnjevale pogojev za vstop. V takih državah človeško življenje ni dosti vredno, kaj šele življenje živali. Ob tej ozemeljski veličini je evropska oblast v popolnosti ukinila nadzor na mejah. Danes lahko živali peljete iz Bolgarije na Švedsko ali v Francijo. To je zdaj enotni evropski prostor. Dobro pa vemo, koliko je tihotapljenja živali v Romunijo in Bolgarijo (do nedavnega tudi na Madžarsko) iz Ukrajine, Moldavije, Srbije … Prav te živali potem končajo po celotni EU. Sveži primer je kuga drobnice, ki je bila pripeljana na Madžarsko iz Turčije.
Zagotovo pripomore tudi globalizacija. Ob prenaseljenosti planeta nam kriteriji vedno bolj padajo. Nasititi je treba dobrih osem milijard ljudi in za to plačuje davek narava. Za profit niso svete ne živali, ne zemlja in ne voda. In bojim se, da nas na modrem planetu čakajo hudi časi. Pa naj se kljub vsemu malo ustavim pri večkrat omenjeni biovarnosti. Gre za vsemogoče predpise, ki naj bi zaščitili živali pred boleznimi. S tem ne bi smelo biti nič narobe, če nekateri predpisi ne bi služili sami sebi. Najbolj boleč je tisti, po katerem morajo rejci živinorejski objekt zaščititi pred ptiči. Po tej logiki bi morali preprečiti gnezdenje lastovk v hlevih. Tistih lastovk, ki so za kmete najboljši insekticid in v slabem vremenu naredijo tisto, česar ne more kemija: poberejo vse muhe. Če bi lastovkam preprečili vstop v hleve – kaj bi s travo, ki jo kmetje pokosijo in jo zeleno krmijo živalim? Čez njo so leteli ptiči, se nanjo »podelali« in to so kmetje pokrmili. Mar bomo to travo prekuhavali? Ja, povsem smo izgubili stik z naravo. Najhuje je, da tudi tisti, ki so odrasli na kmetiji, danes ne vejo, da če hočejo dobro hrano, se more nekje krava podelati, mora biti tudi nekaj zemlje na asfaltu, ko kmetje orjejo, in mora kje tudi malo smrdeti. In čisto za konec: Recimo, da bomo z dosledno biovarnostjo pridelali še bolj vrhunsko hrano. Toda če kupujete hrano v trgovskih verigah, pojeste zelo malo slovenske hrane. To pa pomeni, da mi kmetom postavljamo zelo stroga pravila, da bodo tujci lahko jedli vrhunsko hrano. Slovensko. Na embalaži pa bo pisalo, da je to njihov proizvod. Ker zahodnjaki mesa z napisom Made in Slovenia ne bi kupili. Za nas je pa itak vse dobro. Tista stara hrana iz tujih blagovnih rezerv je najboljša. In najbolj poceni. Prava za akcije, da bodo kupci videli, kako jih imajo trgovine rade. Oh, naivneži.
V zadnjem prispevku sem obljubil, da bo naslednja objava govorila pretežno o problematiki v kmetijstvu s poudarkom na t. i. biovarnosti. Pa ne bo šlo. Kar na lepem se je v slovenski veterinarski medicini pojavilo obilo zelo hudih bolezni, s katerimi se v tretjem tisočletju več res ne bi smeli srečevati. Pa smo očitno vedno bolj ranljivi in vedno manj seznanjeni z boleznimi, ki so v preteklosti za sabo puščale številna trupla.
Gre za kugo, ki je v času, ko nam lahko računalnik s pomočjo umetne inteligence napiše doktorsko nalogo, res ne bi pričakovali. Pa smo jo nedavno imeli tudi pri nas in v bližini. Eno? Ne! Imeli smo kar tri. V Murski Soboti smo imeli atipično kokošjo kugo, dober kilometer čez slovensko-madžarsko mejo kugo drobnice in v prav vseh državah, ki nas obkrožajo, je še vedno aktualna afriška prašičja kuga. Kot da vse to ne bi bilo zadosti, smo v februarju imeli v Sloveniji bolezen modrikastega jezika, v hrvaški Istri bolezen Aujeszkega in prav sedaj je pri Madžarih aktualna slinavka in parkljevka, ki so jo naši vzhodni sosedje dobili od Slovakov. Prav vse navedene bolezni imajo skupni imenovalec: njihovi povzročitelji so virusi. Mikroorganizmi, ki so zame strah in trepet. Zakaj? Ker zoper njih nimamo zdravila. Proti nekaterim virusnim boleznim se sicer lahko zaščitno cepimo, lahko dobimo celo serum za zdravljenje, ampak za številne virusne bolezni ni ne enega ne drugega. Naj omenim, da ima prav vsaka živalska vrsta svojo kugo, od potočnega raka do čebel in vseh sesalcev. Seveda tudi človek.
Kugi so ljudje nekoč ob cestah postavljali kužna znamenja, s katerimi niso samo naznanjali, da je tam kuga, ampak so tudi prosili višjo silo za pomoč. Ja, kuga lahko pokosi tudi do 100 odstotkov neke vrste. Je pa res, da še nikoli ni iztrebila nobene vrste. Vedno se najdejo osebki, ki bolezen preživijo in ohranijo vrsto. Toda mar ni to zadosten razlog, da bi ob takih pojavih mediji morali vsaka poročila začeti s temi informacijami? Upam si trditi, da je od blagostanja, ki ga imamo, do lakote, do katere lahko pride zaradi virusnih bolezni, manjši korak, kot si ljudje zamišljajo. Če temu dodamo še mutacije, ki se sicer tudi po naravni poti vedno dogajajo v naravi, in možnost, da se kakšen s sabo obremenjen znanstvenik v laboratoriju poigra z virulentnostjo virusa in pri tem ne bo zadosti pazljiv (beri namerno nepazljiv), se nam lahko zgodi nova pandemija (bolezen, ki zajame ves svet), ki bo bistveno hujša od tiste kovidne iz leta 2019. Vedno, ko se govori o hudih virusnih okužbah, mi eno dejstvo ne da miru. Starejši bralci se o spomnijo, da smo imeli marca 1972 v tedanji skupni domovini Jugoslaviji izbruh črnih koz (Variola vera), ki jih povzroča virus iz skupine variola. Bolezen, pri kateri je smrtnost od 35- do 40-odstotna, je prinesel romar iz Meke, takratna oblast pa je v nekaj dneh precepila celotno populacijo ljudi v državi. Ni bilo nobene razprave o pomislekih ljudi – pokritost z vakcinacijo je bila 100-odstotna. To je bilo v času, ko v medicini ni bil v prvem planu dobiček, ampak pacient. Šest let zatem smo imeli zadnji primer te bolezni v Evropi in kmalu po tistem je svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da so črne koze na zemlji izkoreninjene. Toda pod besedo izkoreninjenje si razlagam, da na zemeljski obli ni več povzročiteljev te bolezni. Pa ni tako. Kljub več poskusom, da se zadnji primerki povzročiteljev črnih koz uničijo, imajo danes ta virus shranjen v laboratoriju tako Rusi kot Američani. Pa smo spet tam – potrebujemo le enega znanstvenika, ki ima dostop do virusa in zase ne vidi prihodnosti, pa …
Če se vrnem k težavam v veterini, je moje pogosto vprašanje, zakaj prihaja do takih izbruhov. Razlogov vidim kar nekaj. Prvi je ta, da ne verjamem Evropski uniji. Če kdo misli, da je to tvorba, kjer je vse urejeno, se zelo moti. Pomemben je samo denar in bodimo iskreni – nekatere države niso izpolnjevale pogojev za vstop. V takih državah človeško življenje ni dosti vredno, kaj šele življenje živali. Ob tej ozemeljski veličini je evropska oblast v popolnosti ukinila nadzor na mejah. Danes lahko živali peljete iz Bolgarije na Švedsko ali v Francijo. To je zdaj enotni evropski prostor. Dobro pa vemo, koliko je tihotapljenja živali v Romunijo in Bolgarijo (do nedavnega tudi na Madžarsko) iz Ukrajine, Moldavije, Srbije … Prav te živali potem končajo po celotni EU. Sveži primer je kuga drobnice, ki je bila pripeljana na Madžarsko iz Turčije.
Zagotovo pripomore tudi globalizacija. Ob prenaseljenosti planeta nam kriteriji vedno bolj padajo. Nasititi je treba dobrih osem milijard ljudi in za to plačuje davek narava. Za profit niso svete ne živali, ne zemlja in ne voda. In bojim se, da nas na modrem planetu čakajo hudi časi. Pa naj se kljub vsemu malo ustavim pri večkrat omenjeni biovarnosti. Gre za vsemogoče predpise, ki naj bi zaščitili živali pred boleznimi. S tem ne bi smelo biti nič narobe, če nekateri predpisi ne bi služili sami sebi. Najbolj boleč je tisti, po katerem morajo rejci živinorejski objekt zaščititi pred ptiči. Po tej logiki bi morali preprečiti gnezdenje lastovk v hlevih. Tistih lastovk, ki so za kmete najboljši insekticid in v slabem vremenu naredijo tisto, česar ne more kemija: poberejo vse muhe. Če bi lastovkam preprečili vstop v hleve – kaj bi s travo, ki jo kmetje pokosijo in jo zeleno krmijo živalim? Čez njo so leteli ptiči, se nanjo »podelali« in to so kmetje pokrmili. Mar bomo to travo prekuhavali? Ja, povsem smo izgubili stik z naravo. Najhuje je, da tudi tisti, ki so odrasli na kmetiji, danes ne vejo, da če hočejo dobro hrano, se more nekje krava podelati, mora biti tudi nekaj zemlje na asfaltu, ko kmetje orjejo, in mora kje tudi malo smrdeti. In čisto za konec: Recimo, da bomo z dosledno biovarnostjo pridelali še bolj vrhunsko hrano. Toda če kupujete hrano v trgovskih verigah, pojeste zelo malo slovenske hrane. To pa pomeni, da mi kmetom postavljamo zelo stroga pravila, da bodo tujci lahko jedli vrhunsko hrano. Slovensko. Na embalaži pa bo pisalo, da je to njihov proizvod. Ker zahodnjaki mesa z napisom Made in Slovenia ne bi kupili. Za nas je pa itak vse dobro. Tista stara hrana iz tujih blagovnih rezerv je najboljša. In najbolj poceni. Prava za akcije, da bodo kupci videli, kako jih imajo trgovine rade. Oh, naivneži.
