Nacek, 70% se najdem v tem clanku. Sem perfekcionist, z nobeno stvarjo nisem zadovoljen, ker vedno vidim napako v stvari in kako bi jo izboljsal. Kot sem ze omenil, mi oba otroka, ki ju imam zelo rad, takoj dvigneta pritisk, ko delata kaj narobe. Ceprav ju razumem, da sta se otroka, ko pride do situacije, postanem zivcen in znorim. Pomirim se ze po 5 minutah in ze bi ju objemal. Znakov, ki jih je imela ta gospa, nimam toliko. Pac, tezave s koncentracijo, pa s pomankljivim spominom, ki pa traja ze ene 20 let (oboje verjetno zaradi tablet), spim v redu, le to zadnje glede dojemanja okolice in nekaksna odmaknjenost je nova. Recimo gledam stvar, pa jo "ne vidim". Seveda jo prakticno vidim, vendar sem nekako izgubljen. Recimo, kot, ko isces kljuce, pa jih imas v roki. Komuniciranje z osebami, ko je resna tema, mi vzame ogromno energije, ker moram biti takrat skoncentriran. Se spomnem, vsakic, ko sem imel sestanek s sefom, sem imel pozneje po sestanku velik glavobol. Prijateljsko komuniciranje mi ne dela tezav. Tole s koncentracijo imam ze od vedno. Moram reci, da me kava zelo resuje pri tem. Kako pa naj se odmaknem v tisino in mir pa je znanstvena fantastika, saj otrok ne mores utisati za 1 leto. V soli me je zaradi nujne koncentracije celo solsko obdobje vsak dan bolela glava. Po koncani soli z nastopom sluzbe je to izginilo za celih dobrih 15 let. Sedaj me zopet boli recimo vsak drugi dan, vendar sumim vratne misice, ker normalno pokoncno ne morem sedeti na stolu, temvec moram na pol lezati nazaj, da je v redu.
