Zakaj je tako narobe bivati pri starših?!
- Ustvarjalec teme stieber
- Začetni datum
A to, drugo in tretje, tudi s starši?
Če imate meje (pa ne mislim tiste, ki jih geodet zariše) jasno postavljene, potem ni noben problem in niti ne pozidati edinega prehoda iz ene enote v drugo. Če pa je tvoj lajf, malo tvoj, malo od tvojih ali ženinih staršev, potem je potrebno odgovore na vprašanje iz naslova téme jemati z vso resnostjo.
Drgač se ne vtikam v življenje nikogar specifičnega. Generalno pa vem kako je z odnosi, kjer meje niso jasno postavljene in striktno vzdrževane.
Če imate meje (pa ne mislim tiste, ki jih geodet zariše) jasno postavljene, potem ni noben problem in niti ne pozidati edinega prehoda iz ene enote v drugo. Če pa je tvoj lajf, malo tvoj, malo od tvojih ali ženinih staršev, potem je potrebno odgovore na vprašanje iz naslova téme jemati z vso resnostjo.
Drgač se ne vtikam v življenje nikogar specifičnega. Generalno pa vem kako je z odnosi, kjer meje niso jasno postavljene in striktno vzdrževane.
predno se greš petelinča, prid v Horjul pa ti bo vse jasno, vsaka bajta starši in še ali sinček ali hčerka z družino. Po hribih tega skoraj ni.
Ja meje morajo biti, če ne sigurno ne gre. Da ni vtikanja v vsako stvar. Ker tudi v bloku, sicer si na svojem ampak če imaš tečnega soseda, bo nabijal po steni vsakič ko mu kaj ne bo prav. Al pa če živiš v lastni hiši in imaš smolo s sosedom ki samo opreza kdaj lahko pride težit. Sicer je res najlepše biti sam v svoji hiši, ampak žal finančno marsikomu ne gre skozi.
Že,že, ampak poanta je v tem, da se povprečni starši precej bolj vpletajo v življenje otrokove družine, kot se to povprečna živčna razvalina v obliki soseda. Obstajajo pa skrajnosti v obe smeri.
Izhajali smo pa iz tega, da pri starših enostavno (brez odločno postavljenih meja) ne razviješ svoje avtonomnosti kot odrasla oseba. Seveda ni bistvo v tem ali živiš pod isto streho pač pa kako postaviš meje. Zgodovinsko dejstvo, da so se nekoč parili znotraj ene družine pa ne vliva upanja, da se je v 50+ letih postavljanje mej toliko izboljšalo, da bi bila avtonomija odraslega, ki živi pod isto streho s starši, zagotovljena brez konfliktov, stresa, nelagodja,...in zato je (lahko) tako narobe bivati pri starših.
Izhajali smo pa iz tega, da pri starših enostavno (brez odločno postavljenih meja) ne razviješ svoje avtonomnosti kot odrasla oseba. Seveda ni bistvo v tem ali živiš pod isto streho pač pa kako postaviš meje. Zgodovinsko dejstvo, da so se nekoč parili znotraj ene družine pa ne vliva upanja, da se je v 50+ letih postavljanje mej toliko izboljšalo, da bi bila avtonomija odraslega, ki živi pod isto streho s starši, zagotovljena brez konfliktov, stresa, nelagodja,...in zato je (lahko) tako narobe bivati pri starših.
ksz...
končno sem si vzel čas in prebral celo temo. Napisano je bilo marsikaj resničnega, pa tudi nekaj pretiravanja.
Pri nas je tako, da živimo v ženini hiši, skupaj z tastom. Pred desetimi leti, ko je nekako padla odločitev o skupnem življenju, to ni bila prva izbira, pač pa sva kolebala med postavitvijo hiše na lastni parceli (ki jo že imam) in nakupom stanovanja, katerih cene so bile takrat zelo napihnjene (nekaj trisobnega bi prišlo recimo 180k). Ker klju takrat dokaj solidni plači tak znesek ni šel skozi, na kakšno manjšo luknjo pa nisem pristal (rabim pač vsaj nekaj svojega prostora), je padla odločitev o gradnji bajte na način kot so ga naši starši, torej da se z prihranki in nekaj pufa zadeva spravi pod streho, ostalo pa ko bo denar (fasada, oprema itd...).Prišlo je že do tega da sva urejala papirje za gradbeno dovoljenje (za kar bi šli vsi prihranki), ko je prišel do naj tast, ki je ravno takrat ostal sam in rekel da zakaj bi se pufali in se jebali še 10+ let, tukaj bo pa bajta prazna, po njegovi smrti pa samo še v breme. V naslednjih par letih smo torej zanj zgradili prizidek, kjer ima na 45m2 vse kar rabi, pa še vse je v pritličju, da ni treba po stopnicah, midva pa sva si zase uredila preostanek hiše. Prizidek in vso opremo sva seveda financirala midva, a tistih 20k in dve leti dela je precej manj kot v katerikoli drugi varianti. Imamo vsak svoj vhod in popolno samo stojnost, razen pri tistih nekaj skupnih stroških (voda, kanalizacija, elektrika, kabelska, ogrevanje) in skupnih investicijah. Za obisk tasta velja enako kot za ostale - pozvoni in počaka da se pride odpret. Enkrat na teden pride na pivo in to je to, v stanovanju sem lahko v gatah ali kakorkoli želim, pere in lika vsak zase, prav tako kuhanje, nabava.
Ko danes, po 10 letih gledam nazaj, mi ni žal. Sodelavci, ki so takrat vzeli po 100k ali več puha so danes sužnji tega in bi v službi požrli vse, samo da ne ostanejo brez, saj bi v nasprotnem primeriu leteli še iz stanovanja, vozi se v neki starih garah in hodi na morje za podaljšam vikend v strunjan.
Vsak seveda nima te možnosti in potem ne gre drugače kot stisniti zobe. Prav tako v nekaterh primerih ni možno prepričati staršev da mora biti vsak zase in se vtikajo v vse in v tem primeru je prav tako bolje iti.
Obstajajo seveda tudi nasprotni primeri. Poznam recimo brata od kolega, ki je star 37 let, ima dobro plačo (IT v večji, dobri firmi) in živi doma, v garsonjeri, ki jo je uredil brat , preden se je odselil. Babe nima, kuha mu "mami", cunje dobi zlikane na posteljo, hladilnik je poln, vorašanj ni. Tip visi cele dneve po bifejih in ne kaže da bo kaj kmalu drugače. Mama hotel v polnem pomenu besede, pa čeprav bi z svoj plačo komot najel stanovanje i dobro živel (res pa da malo manj po bifejih).
končno sem si vzel čas in prebral celo temo. Napisano je bilo marsikaj resničnega, pa tudi nekaj pretiravanja.
Pri nas je tako, da živimo v ženini hiši, skupaj z tastom. Pred desetimi leti, ko je nekako padla odločitev o skupnem življenju, to ni bila prva izbira, pač pa sva kolebala med postavitvijo hiše na lastni parceli (ki jo že imam) in nakupom stanovanja, katerih cene so bile takrat zelo napihnjene (nekaj trisobnega bi prišlo recimo 180k). Ker klju takrat dokaj solidni plači tak znesek ni šel skozi, na kakšno manjšo luknjo pa nisem pristal (rabim pač vsaj nekaj svojega prostora), je padla odločitev o gradnji bajte na način kot so ga naši starši, torej da se z prihranki in nekaj pufa zadeva spravi pod streho, ostalo pa ko bo denar (fasada, oprema itd...).Prišlo je že do tega da sva urejala papirje za gradbeno dovoljenje (za kar bi šli vsi prihranki), ko je prišel do naj tast, ki je ravno takrat ostal sam in rekel da zakaj bi se pufali in se jebali še 10+ let, tukaj bo pa bajta prazna, po njegovi smrti pa samo še v breme. V naslednjih par letih smo torej zanj zgradili prizidek, kjer ima na 45m2 vse kar rabi, pa še vse je v pritličju, da ni treba po stopnicah, midva pa sva si zase uredila preostanek hiše. Prizidek in vso opremo sva seveda financirala midva, a tistih 20k in dve leti dela je precej manj kot v katerikoli drugi varianti. Imamo vsak svoj vhod in popolno samo stojnost, razen pri tistih nekaj skupnih stroških (voda, kanalizacija, elektrika, kabelska, ogrevanje) in skupnih investicijah. Za obisk tasta velja enako kot za ostale - pozvoni in počaka da se pride odpret. Enkrat na teden pride na pivo in to je to, v stanovanju sem lahko v gatah ali kakorkoli želim, pere in lika vsak zase, prav tako kuhanje, nabava.
Ko danes, po 10 letih gledam nazaj, mi ni žal. Sodelavci, ki so takrat vzeli po 100k ali več puha so danes sužnji tega in bi v službi požrli vse, samo da ne ostanejo brez, saj bi v nasprotnem primeriu leteli še iz stanovanja, vozi se v neki starih garah in hodi na morje za podaljšam vikend v strunjan.
Vsak seveda nima te možnosti in potem ne gre drugače kot stisniti zobe. Prav tako v nekaterh primerih ni možno prepričati staršev da mora biti vsak zase in se vtikajo v vse in v tem primeru je prav tako bolje iti.
Obstajajo seveda tudi nasprotni primeri. Poznam recimo brata od kolega, ki je star 37 let, ima dobro plačo (IT v večji, dobri firmi) in živi doma, v garsonjeri, ki jo je uredil brat , preden se je odselil. Babe nima, kuha mu "mami", cunje dobi zlikane na posteljo, hladilnik je poln, vorašanj ni. Tip visi cele dneve po bifejih in ne kaže da bo kaj kmalu drugače. Mama hotel v polnem pomenu besede, pa čeprav bi z svoj plačo komot najel stanovanje i dobro živel (res pa da malo manj po bifejih).
kaj pa kontra zgodba? da otroci kupijo hišo ter v njo sprejmejo starše? in tako živijo skupaj? je to tudi narobe?
''Tam, kjer žive ljudje v zadrugah, ostajajo vsi sinovi in njihovi nasledniki na istem domu, in tako bivajo starši, sinovi, vnuki in pravnuki s svojimi ženami skupaj.V zadrugi nima nihče svojega imetja, ampak vse premakljivo in nepremakljivo imetje, zemljišče, poslopja, vsa živina in vse hišno in gospodarsko orodje je skupna lastnina vseh zadrugarjev. Kakor vsi skupaj žive, tako tudi vsi skupaj delajo drug za drugega. Kadar je hiša pretesna, dozidajo, kraj nje drugo in tretjo, in večkrat se je pripetilo, da se je družina tako pomnožila, da je čez sto sorodnikov bivalo na istem zadružnem domu.''
Vir: Klik
Zadruga, tradicionalno bivanje naših prednikov, delovalo je stoletja, sedaj pa skušajo nekateri uvesti anglosaško 'a ti ne sram, ker živiš pri starših'!?
zadruga!
Vir: Klik
Zadruga, tradicionalno bivanje naših prednikov, delovalo je stoletja, sedaj pa skušajo nekateri uvesti anglosaško 'a ti ne sram, ker živiš pri starših'!?
zadruga!
