http://www.twitlonger.com/show/n_1snejfi
Uradne številke beguncev niso vedno to kar se vam zdi @Meli__SI
Pred cca 18 let sem iz prve roke lahko videl kako deluje proces registriranja beguncev. Vsak teden je policija ujela za vsaj en avtobus novih nelegalnih prestopnikov meje in jih nastanila v Postojni. Čez čas mi je postalo zanimivo, da je med begunci nenavadno veliko število Iračanov.
Ker sem imel z nekaterimi zelo prijateljske odnose, so me čez čas sprejeli in zaupali precej več kot policiji. Najbližje si prišel, če si izvedel »begunčevo« pravo ime. Zakaj? Ker so vsi imeli potovalna imena. Dejansko iz Iraka namreč ni bil niti en »begunec«, so pa vsi arabci vedeli, da morajo reči, da so. 90% vseh arabcev je bilo iz egipta in ostali iz ostalih mediteranskih držav. Logika je namreč zelo preprosta, državni organi imajo en mesec, da ugotovijo tvojo pravo identiteto, da bi te lahko poslali nazaj v držav od koder si prišel. Če jim ni uspelo, so te premestili iz zaprtega na odprti oddelek v šiški, od koder so potem praktično vsi v roku dveh tednov izginili.
Nihče takrat ni bežal pred granatami, nikomu ni grozila eksekucija, so pa hoteli iti v bolj bogat del sveta. Nekateri so dejansko hoteli bolj sekularno družbo, saj so se doma počutili omejene, a begunci dejansko niso bili. Jim pa je bilo jasno, da če bojo uradno iz države kjer je po prvi zalivski vojni bilo ogromno spopadov, zadušena šiitska vstaja, preganjani kurdi in druge manjšine, veliko lažje prišli do azila. Človeku brez vseh papirjev pa je praktično nemogoče dokazat od kje so v resnici. Sicer mi je novonašli prijatelj uspel za skoraj vse natančno povedati od kod so v resnici že po govorici. Njim je bilo smešno kako se nekdo lahko izdaja za iračana z akcentom, ki ga govori, a so kmalu dojeli, da jih ločimo toliko kot pigmejci ločijo med grčino in angleščino ali norvežani med dolenjščino in primorščino.
Tako so birokrati bili zadovoljni, sistem je dobil številke in vsi so šli naprej. V sistemu pa smo pač imeli zavedeno, da je ogromno begunev iz Iraka.
Kako težko navadni birokrati ocenijo begunca kaže tudi porast otrok beguncev, ki imajo zaradi starosti prednost pri obravnavi azila in prednost in reunification law. Torej, pošlješ 18 letnika, ta trdi, da je 14 letnik in potem v roku enega leta lahko za njim pride celotna družina.
Tako so imeli pred leti v Švedski primer nahitrejšega 14 letnika v državi.
http://swedenreport.org/2015/04/14/sacrificing-1000-to-save-1/
UNHCR številke so eno, praksa pa marsikdaj precej drugačna. Ko ima prednost ena verska skupina ali narodnost, je to za vse ostale popolnoma legitimna karta za vstop. Če nekdo beži iz 100mio države, ker je v enem delu njegove države konflikt, vse do evrope, bo pa še trdil, da je Sirijec, če je treba.