Go woke, go broke?
Refleksija o družbenih privilegijih in družbeni neenakosti
V zadnjih letih smo bili priča številnim spremembam v družbenem diskurzu, kjer so teme vključevanja, enakosti in pravičnosti postale središče pozornosti. "Go Woke, Go Broke" je populistična oznaka, ki se pogosto uporablja za kritiko tako imenovane "woke" kulture, s katero se označujejo ljudje in organizacije, ki se zavzemajo za večjo družbeno pravičnost, vključno z bojem proti rasizmu, seksizmu, homofobiji ter drugim oblikami diskriminacije.
Argumenti, ki podpirajo kritiko "woke" kulture, izhajajo iz predpostavke, da smo skozi diskurz o enakosti in pravičnosti postali preveč občutljiva družba, ki ustvarja nelagodje in ne dopušča več nikakršne svobode izražanja in humorja, saj pretirano reagira na vsak diskurz o neenakosti in diskriminaciji. To naj bi bilo po mnenju kritikov woke kulture kontraproduktivno, saj naj bi pretirana zasičenost s pravičniškim diskurzom in enakostjo vodila v radikalizacijo družbe ter obračanje volilnega telesa v skrajno desno. Med bolj glasnimi kritiki woke kulture najpogosteje najdemo privilegirane heteroseksualne bele moške (kot je npr. Elon Musk), ki se v tem diskurzu pogosto čutijo neposredno napadene, in ki, kot smo lahko brali v eni od kolumn nekega ljubljanskega univerzitetnega profesorja, imajo (citiram) “dovolj tega, da so dežurni krivci za vse”. Takšen diskurz vodi do stališč, da so tisti, ki se borijo za pravice marginaliziranih skupin, "preveč občutljivi," in da bi bilo bolje, da se ob sovražnem, izključujočem in nestrpnem govoru in krivicah ne oglašajo.
Kritiki kulture woke namerno ali nenamerno spregledajo, da pri tem ne gre za preobčutljivost posameznic in posameznikov, ampak gre v resnici za nekaj bistveno pomembnejšega. Gre namreč za prizadevanja glede razumevanja in odprave globokih sistemskih neenakosti, ki so prežemale zgodovino človeštva, ki persistirajo še danes in se ohranjajo prav preko obstoječega in dominantnega diskurza. Jezik namreč ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi močno orodje za oblikovanje družbene resničnosti. Določa, kaj je prav in kaj narobe, ter postavlja norme, ki usmerjajo naše vedenje in razumevanje sveta. Z jezikovnim posegom v realnost to realnost tudi ustvarjamo in je ne zgolj nevtralno opisujemo. Zato je javno odzivanje na vsakršno krivico šele začetek procesa odpravljanja teh krivic.
Ko pa govorimo o dežurnih krivcih in družbenih privilegijih, je zelo pomembno razmišljati o lastnih privilegijih in se ne osredotočati na krivdo v individualnem smislu. Nujno je opraviti samorefleksijo lastnega položaja in razumevanja ujetosti v strukture privilegijev, v katere smo lahko ujeti čisto vsi, tako moški, ženske kot vsi drugi.
Privilegij, kot ga razumemo v relaciji do družbene odgovornosti lastne pozicije, ne pomeni, da je posameznik osebno odgovoren za obstoječe družbene neenakosti, temveč da je del sistema, ki te neenakosti ohranja. Mnogi kritiki "woke" kulture pogosto napačno trdijo, da se ta kultura osredotoča na obsojanje posameznikov iz privilegiranih skupin, kar naj bi vodilo do občutka krivde in nelagodja. Vendar je takšna kritika površinska. Ključna naloga, ki jo ima vsak izmed nas, zlasti tisti, ki pripadamo privilegiranim skupinam je, da se zavedamo, kako so naši privilegiji povezani z globljimi družbenimi strukturami, ki povzročajo neenakosti. Beli heteroseksualni moški kot skupina, ki je zgodovinsko imela politično in ekonomsko premoč, mora razumeti, da so privilegiji, ki jih uživa, pogosto posledica sistematičnih krivic, ne pa zaslug posameznikov.
Razumevanje, da so beli heteroseksualni moški kot skupina skozi zgodovino oblikovali sistem, ki je podpiral njihove privilegije, pomeni sprejeti odgovornost za spremembe, ki bi vodile k bolj pravični družbi. Spodbujanje takšne refleksije ne pomeni, da so vsi moški na svetu "krivi," temveč gre za vprašanje, kako lahko tisti, ki imajo več možnosti, prepoznajo svoje privilegije in jih uporabijo za to, da delujejo v smeri sprememb. Nezavedati se lastne privilegirane pozicije namreč pomeni postaviti se na stran dominacije in zatiranja. In to velja za vse, ki sodimo v privilegiran svet - pa naj si bomo beli heteroseksualni moški ali ne.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.