Vici, takšni in drugačni (3)

očemo jednu rakiju da popijemo

Drobni možic je pomočnik v cerkvi že dvajset let. Zadovoljen je, nič se ne pritožuje. Toda nekega dne iz Vatikana pride ukaz, da mora vsak, ki je zaposlen v cerkvi, biti pismen. Duhovnik odkrije, da naš možic ne zna brati in pisati, zato mu reče:
"Zelo mi je žal, pri srcu si mi, toda moram te nagnati."
Tip je razumljivo obupan, povsem zbit se vrne domov. Nenadoma se mu posveti, da si je hotel na poti od cerkve do doma kupiti cigarete, da omili razdraženost, toda na vsej dolgi poti ni niti enega kioska s tobakom. Odloči se, da bo tistega nekaj malega denarja, ki ga je prevarčeval, vložil v nakup kioska. Posel gre dobro, zato kupi še enega, tudi ta je donosen, zato še kar širi, kupuje drugega za drugim, dokler v nekaj letih ne obogati. Postane tako bogat, da odide odpret račun na banki. Vsote so res gromozanske, zato ga odpeljejo k samemu direktorju. Možic jasno ne zna izpolniti formularjev in se podpisati, kar direktorja osupne:
"Neverjetno, čeprav ste nepismeni, ste zaslužili toliko denarja. Si predstavljate, kaj bi šele bili, če bi znali brati in pisati?"
Možic odgovori:
"Natančno vem, kaj bi bil. Slabo plačan pomočniček v cerkvi."

Pravkar sem izvedel, da kumare ugodno vplivajo na spomin.
Pred 50. leti so enemu znancu na neki zabavi potisnili kumaro v rit, pa se še sedaj spomni tega.