Slovenija je smetišče za nekatere kategorije mesa
nekaj odlomkov:
V Sloveniji vlada mesni kaos. Kmetje najboljšo živino prodajajo v tujino, od tam k nam prihaja ceneno meso, mesnopredelovalna podjetja hirajo… »Smo smetišče za nekatere kategorije mesa, ki so v drugih državah odveč, zato jih pošljejo k nam. In slovenski trg je tako majhen, da ga lahko sesujeta že vlačilec ali dva mesa po dampinških cenah,« opozarja Mitja Vodnjov, direktor Loških mesnin in Loške zadruge.
Leta 2017 je iz drugih držav k nam prispelo 106.000 ton različnega mesa in mesnih izdelkov, skoraj polovica od tega je bila svinjina. To ne preseneča, kajti pred razpadom Jugoslavije smo v Sloveniji na leto zaklali 800.000 prašičev (Avstrijci 1,8 milijona), danes jih le še okoli 250.000 (Avstrijci šest milijonov), samooskrba s svinjino pa je padla pod 30 odstotkov. Pri govejem mesu je Slovenija sicer še samooskrbna, a je od 25 do 30 odstotkov sveže govedine in izdelkov, ki jih zaužijemo, kljub temu iz tujine. V zadnjih petih letih prihaja k nam vse več govedine iz Litve, in sicer kategorije poceni mesa, ki praviloma ne konča v trgovinah, ampak v gostilnah in javnih zavodih. »V šolah, vrtcih, bolnišnicah… je govedina povečini bistveno slabše kakovosti, saj je sistem javnih naročil še vedno tak, da je ključno merilo najnižja cena,« poudarja
Mitja Vodnjov.
Slovenski kmetje, zadruge in prekupčevalci po drugi strani živo govedo prodajajo v tujino, največ v Avstrijo in Italijo, zadnja leta vse več tudi v Libanon, kamor iz koprskega pristanišča potuje štiri dni, v ladijskih hlevih pa živalim lakoto potešijo tudi s krmo primorskih in kraških kmetov. Lani je po podatkih uprave za varno hrano iz Slovenije šlo skoraj 50.000 živih govedi, daleč največ (27.400 živali) v avstrijske klavnice, sledi Italija (16.908), na tretjem mestu je že Libanon (3370). Približno 800 živali je v to bero prispeval zgolj
Štefan Cigüt iz Noršincev v Prekmurju, lastnik ene največjih slovenskih kmetij.
Posnetki kažejo mučenje goveda v hrvaškem pristanišču, od koder potuje v Libanon