http://reporter.si/clanek/slovenija/nekoc-na-hrvaskem-in-v-sloveniji-512829
KOMENTAR: Nekoč na Hrvaškem in v Sloveniji (ob škandalozni prepovedi Thompsonovega koncerta)
Elvira Miše Miklavčič 17. maj. 2017 12:26 3 | Osveženo: 12:41 / 17.5.2017
Deli na:
Elvira Miše Miklavčič
Že kakšnih deset let je tega, ko sem od enega od udeležencev Thompsonovega koncerta v kraju Čavoglave ob vsakoletni obletnici vojaške operacije Oluja dobila majico s sliko takrat aktualnega Thompsonovega albuma Bilo jednom u Hrvatskoj, CD tega albuma in medaljon sv. Benedikta, ki naj bi me varoval pred zlom (mimogrede, medaljon lahko v Dalmaciji kupite v skoraj vsaki cerkv, v njem ne gre iskati kakšne sporne simbolike, povezane s Thompsonom).
To je bilo tudi moje prvo bližnje srečanje s Thompsonovo glasbo, pred tem sem o njem vedela večinoma zgolj tisto, kar so o njem (negativnega) poročali različni mediji in ga v očeh nepoznavalcev njegove glasbe predstavljali, milo rečeno, kot zverino. Pri vseh takšnih in drugačnih obtožbah o ustaštvu sem ob natančnem poslušanju prejetega albuma in poznejšem poslušanju nekaterih drugih njegovih albumov presenečena ugotovila, da so besedila njegovih pesmi pravzaprav zelo normalna (tako kot so normalni številni ljubitelji njegove glasbe!). Da so poklon družini in prednikom, predvsem dedku, rodnemu kraju, državi, soborcem v domovinski vojni in Bogu, celo z jasno sporočilnostjo o tem, da je upanje za boljši svet v ljubezni in veri v Boga.
Označiti vsakogar, kdor je kdaj uporabil pozdrav Za dom spremni ali se je boril v domovinski vojni, za ustaša, je kljub temu preveč lahkotno, neodgovorno in nekorektno
Pogosto poudarja tudi poštenost in življenje v skladu s krščanskimi vrednotami, govori tudi o odpuščanju. Žanrsko se njegova glasba bistveno ne razlikuje od glasbe številnih drugih hard rock in gothic rock bendov, nekatere bolj udarne vojne pesmi pa bi lahko primerjali tudi s kakšno kompilacijo navijaških nogometnih pesmi. No, najdejo se tudi pesmi, v katerih se obregne ob t. i. jugo komuniste in v katerih ne skriva razočaranja nad tem, kaj se tudi zaradi njih dogaja s Hrvaško po osamosvojitvi.
Prav slednje je očitno eden od bistvenih razlogov, da se ta hrvaški glasbenik vedno znova ukvarja s številnimi ovirami pri organizaciji svojih koncertov, pri čemer mu vedno znova pod nos vržejo sporni vzklik Za dom spremni! ,s katerim se začne besedilo njegove prve vojne pesmi Bojna Čavoglave, ki je nastala kot bojna pesem sredi vojne vihre leta 1992. Gre za vzklik, ki je zgodovinsko gledano res starohrvaški pozdrav, a bil je to tudi uradni pozdrav v Neodvisni državi Hrvaški (NDH), uporabljali so ga še hrvaški vojaki v domovinski vojni. Na Hrvaškem se nekatera gibanja že leta trudijo, da bi predvsem zaradi vloge tega pozdrava v domovinski vojni nekako dekriminalizirali ta pozdrav, a jim to na ustavnem sodišču še ni uspelo. Označiti vsakogar, kdor je kdaj uporabil ta pozdrav ali se je boril v domovinski vojni, za ustaša, je kljub temu preveč lahkotno, neodgovorno in nekorektno, saj se danes izraz ustaš uporablja izključno za pripadnike organizacije UHRO v okviru NDH in pripadnike ustaške vojaške strukture med letoma 1929 in 1941. Od teh dogodkov pa se Thompson, kot je večkrat tudi poudaril, distancira.
Thompson je, tudi po besedah »lokalcev« v Dalmaciji, ki ga poznajo bolje kot marsikateri novinar, daleč od kakšnega kriminalca, ki bi razpihoval sovraštvo. Navsezadnje tega niti v besedilih njegovih pesmi ni. A več kot očitno je, da se je nekdo na Hrvaškem odločil njegovi glasbi narediti konec in vztrajno skrbi za »miniranje« vseh njegovih že vnaprej dogovorjenih koncertov v tujini. Mariborski koncert bi najbrž minil precej neopazno, če se ne bi 1. aprila v slovenskih medijih, v dnevniku Večer pa že dan prej, in to kar na naslovni strani, sinhronizirano vsul val člankov o tem, kako nujno je treba ta koncert prepovedati, ker očitno pooseblja vse najslabše na tem svetu.
Bila sem šokirana, saj vendar živimo v 21. stoletju in, upam, v demokraciji. Preseneča tudi, da v Sloveniji, globalno gledano, celo v letu 2017 zmoremo še vedno ohranjati živ spomin na NOB, tolerirati razne zmote in zablode povojnega režima in opevati Tita, ne zmoremo pa odkrito, brez sramu in slabe vesti poudarjati osamosvojitvene vrednote, vključno s kritičnim odnosom do prejšnjega režima, da o javnem obsojanju vsega, kar ima količkaj povezave s Cerkvijo in Bogom, niti ne govorimo.
Skrb zbujajoče je, da se nam zdi prepevanje besedila Padel je, padel mlad partizan nekaj samoumevnega, ne zmoremo pa z enakim odnosom gledati na Thompsonove pesmi, ki prav tako govorijo o padlih vojakih v domovinski vojni za Hrvaško
V takšnem okolju in takšni zatohli družbeni klimi seveda nekatere vrednote, ki jih omenja Thompson v svojih pesmih, delujejo precej radikalno. Skrb zbujajoče je, da se nam zdi prepevanje besedila Padel je, padel mlad partizan nekaj samoumevnega, ne zmoremo pa z enakim odnosom gledati na Thompsonove pesmi, ki prav tako govorijo o padlih vojakih v domovinski vojni za Hrvaško, njihovi viziji nove države, ki se je, podobno kot slovenska, z leti v praksi malo izjalovila. Skrb zbuja je tudi to, da se nam sploh ne zdi vredno, da bi osamosvojitveno vojno povzdignili na približno enako visok piedestal kot NOB, da bi s ponosom in brez sramu vsakdo lahko javno rekel »Hvala vsem, ki ste nam izborili samostojno državo«. Če bomo in ko bomo to zmogli, bomo zmogli razumeti tudi podobne razmere v sosednji Hrvaški in Thompsonovo glasbo, ki morda res ni visoka umetnost, ima pa visoko sporočilnost in poslanstvo ohranjanja vrednot domovinske vojne.
In tako se vedno znova vrnemo na začetek, v leto 1992 in Bojna Čavoglave. Je pesem preveč udarna in neposredna? Ker z jasnim poimenovanjem za agresorje imenuje Srbe, čeprav vsi vemo, da so bile iz istih razlogov, torej zaradi vojne v BiH in na Hrvaškem, s strani mednarodne skupnosti proti Srbiji uvedene mednarodne sankcije? O čem pa naj v svojih pesmih poje nekdo, ki se s puško v roki bori na fronti za svojo domovino? O rožicah, metuljčkih in gatah na glavi? O čem naj ta človek razmišlja po koncu vojne, ko gleda porušene domove in opustošeno in obubožano Dalmacijo? Ni skrivnost, da so med vojno na Hrvaškem marsikateri nekdanji vodilni komunisti v Zagrebu in še kje drugje, svoje otroke poslali na šolanje ali kar tako v tujino, medtem ko je Dalmacija preštevala žrtve med komaj polnoletnimi fanti.
Marsikateri povojni koncert na Hrvaškem, ne le Thompsonov, je bil močno zaznamovan z vojno, ki je opustošila te kraje. Tudi kateri drug hrvaški pevec je takrat na koncertu pokazal svojo vojaško identifikacijsko ploščico, ki mu je visela okrog vratu, in publiko nagovoril z besedami, da bodo prišli časi, ko si bodo mladi spet lahko privoščili gajbo piva in se zabavali. To so bili časi, ko je bila Dalmacija opustošena, kakopak brez turistov, z uničenim gospodarstvom, visoko brezposelnostjo in mladino, katere brezskrbno mladost je zaznamovala vojna.
Tudi zaradi tega sem pred leti Thompsonov CD in majico skrbno shranila. Kot kamenček v mozaiku najrazličnejših dogodkov v kontekstu osamosvajanja hrvaške države, vključno s povojnimi sojenji v Haagu. Čas, ne zgolj trenutna propaganda in antipropaganda, bo pokazal, kje pravzaprav je Thompsonovo mesto v tem mozaiku.
Žal trenutne razmere v Sloveniji kažejo na to, da utegne vsakomur, ki prizna, da ima v svoji posesti Thompsonov CD, na vrata kaj hitro potrkati policija.
Kako naj si drugače razlagamo zahtevo policije po prepovedi koncerta le zaradi dejstva, ker so ga oglaševali v tujini?? Kvečjemu bi bilo iz teh razlogov smiselno od organizatorjev zahtevati, da zagotovijo dodatne varnostne ukrepe. Prepovedi koncertov pa žal spominjajo na neke druge čase.
Vstopnice za mariborski koncert nisem kupila, ker preprosto ne verjamem, da je ob takšni medijski gonji, kot smo ji priča v Sloveniji, sploh možna normalna izvedba koncerta, brez namernih provokacij, demonstracij in trenj »nasprotno mislečih« taborov. Vse to glasbeni dogodek spremeni v povsem drugačno manifestacijo, v kateri pa si ljudje, ki smo po duši pacifisti, zagotovo ne želimo sodelovati.
