Sej v mladih letih sva ga oba žgala okrog, ampak on se je čist odreku alkoholu, jst pa sem pa tja spijem kaj...sej to je čist okej
Imam pa tut jst za sabo veliko pijanih dogodivščin z družbo, ampak so pa tut neke žalostne, ko fantje niso imeli meje in so bili totalne kome...v takih situacijah ni več nič smešnega, ko ne more ne bruhat, je totalno dezorentiran, ne zna govorit...in ga moraš peljat na urgenco...tak konec uniči cel večer in to je, kar mene moti pri pijančevanju...Jst, ko sm ga imela dost pod kapo, sm šla spat (če smo bli kje v bajti) ali pa sem nehala pit alkohol oz. sem se pobrala domov...je blo pa tut pri meni parkrat grdo in če se spomnim na tiste trenutke, me je malo sram zame, ....
.... ampak ja, alkohol je del odrašanja in je tut del družabnega življenja...ampak tko kot povsod, mora tudi tukaj obstajat neka meja do kjer je smešno in zabavno, ko pa se ta meja prestopi je vse skupaj bolj žalostno.
Pa še eno stvar preziram...ko se pijan zavestno vsede za volan ("kdo je najmanj prbasan, kdo pelje domov?") in pelje celo klapo domov...poln avto nažganih in zavestno riskiranje nesreče...in smrtnega izida.